Kakšnih pet let je od takrat, ko sva z mojstrom sedela na naši napol izdelani terasi. On je prav nemarno prekladal posode z barvo in se ni kaj dosti menil za to, da lahko z eno samo potezo uniči delo svojih predhodnikov, ki so imeli s polaganjem lesa po tleh kar precej dela, jaz sem s svojim velikanskim trebuhom, ki je grozil, da me bo zdaj zdaj pregnal v porodnišnico, pikolovsko svetila ob njem, da ne bi kaj zašuštral, tako kot mojstri pred njim.

Za njim je bila večletna kariera v pleskarskem poslu, za menoj deset mesecev preganjanja najrazličnejšnih mojstrov, a sva po spletu naključij pač skupaj pristala na naši terasi. On prepričan, da so stranke prezahtevne, da ne more ugoditi vsem hkrati in zato kdaj kakšno tudi malo vleče za nos, jaz histerična, ker je že trikrat barval isto steno, pa je bilo še vedno videti zelene delčke knaufa. Da je vse dneve v službi, je postokal, in pri tem pozabil povedati, da popoldne dela na črno in da bi to pač težko šteli v rok službe, ter obupano dodal, da je njegova plača strahotno nizka. Priznam, da sem izjemno slaba za številke, a vseeno ne tako slaba, da ne bi znala izračunati, da je imel tip višjo plačo kot jaz.

Potem je prišel ploščičar, ki je moral zaradi lastne nemarnosti ploščice v kopalnici okoli umivalnika polagati dvakrat, tretjič pa ga raje nismo več klicali, ker to ni imelo smisla. Tudi njegova plača je bila višja od moje. »Ja, gospa, kje pa delate? Jaz bi že zdavnaj dal odpoved,« je bil pameten eden od mojstrov, ki smo ga nazadnje dobesedno nagnali iz stanovanja, ker je prekoračil vse razumne roke, položil parket tako, da se je steklenica skotalila po njem, vtičnice pa zmontiral po sistemu: niti dve v vsem stanovanju ne smeta biti na enaki višini. Seveda je imel tudi on višjo plačo od mene. Ko je »skočil« samo nekaj uredit k našim znancem, kjer ga je kot nadzornica tudi čakala visoko noseča žena, je pri nas pustil lestev, orodje in drugo mojstrsko kramo ter obljubil, da se kmalu vrne.

Prišel je čez dva dni oziroma je nameraval priti, a ni imel več vstopa v stanovanje. Ostali smo mu dolžni tudi kar nekaj denarja, po katerega nikoli ni prišel, kar je tudi bolje, ker smo prvič, ko smo vključili električno kuhalno ploščo, doživeli kratek stik in smo morali po novo, novi elektrikar, ki je popravljal njegove napake, pa je ugotovil, da so bile vse naprave v kuhinji zvezane na eno varovalko, žice pa tako tanke, da bi prej ali slej nastal požar.

Na vse to sem te dni spet pomislila zato, ker smo pred dvema mesecema spet začeli prenavljati teraso. Prvi mojster nas je namreč znal prepričati, da je smrekov les, če je prepojen s posebno tekočino, skoraj tako dober kot tikov, ki je dražji, a se je po petih letih izkazalo, da to niti približno ni res, ker je smreka tam, kjer so grče, dobesedno zgnila. Tako sem po petih letih spet sedela na terasi z mojstri in poskušala nadzirati stvari, o katerih se mi niti sanja ne. Fantje so seveda zamudili, kot se za prave slovenske mojstre spodobi, potem so les nemarno treščili na parket v dnevni sobi in naredili dve precej veliki luknji, zaradi katerih je hudo celo meni, ki nimam kakšnega posebnega odnosa do materialnih dobrin.

Potem sem spet poslušala zgodbe o nizkih plačah, dolgih delovnikih in nerazumevajočih strankah. In medtem po tihem računala, da si bodo v dveh dneh prislužili tretjino mojega mesečnega honorarja. Naslednji dan niso mogli priti, ker so imeli neko nujno delo, potem je tri dni deževalo, nato se je moralo vse skupaj posušiti. Kdaj bi vendarle lahko izpraznili skladišče lesa v naši dnevni sobi, smo ponižno spraševali dan za dnem in vedno znova dobivali odgovor: Saj bo, gospa, potrpite. In ko jim je končno uspelo najti čas za nas, smo jih bili veseli vsaj tako kot tete iz Amerike. Jaz sem presrečna spraševala: Fantje, boste sok ali raje coca-colo? Ali kaj potrebujete? Samo da so bili spet pri nas in da se bo čim prej končala mora, imenovana prenavljanje.

Pa naj še kdo reče, da se ne izplača biti mojster.

Branka Grujičić

Vir: Jana