Polcilinder, narejen v nekoč ugledni tovarni Šešir, je na njeni glavi prvič pristal pred štirinajstimi leti. Stikala je po domačem podstrešju, pravi zakladnici raznih dragocenosti, in bil je tam. Črn, pravzaprav že malo siv, ker ga je prekrivala debela plast prahu, je umetnico, ki se je skrivala v njej, a ji še ni uspelo pokazati svetu vsega, kar zna, naravnost vabil, naj si ga posadi na razigrano grivo. Nihče ni vedel, kako se je znašel na njihovem podstrešju in tudi tega ne, kakšne zgodbe je prinesel s seboj, bil je preprosto tam in zato postal lastnina Vite Mavrič, šansonjerke na začetku uspešne glasbene poti.

Že kmalu sta bila eno. Klobuk in Vita. Pravzaprav so bili v tej ednini štirje: klobuk, Vita, pokojni Frane Milčinski Ježek in pianist Borut Lesjak. Skupaj so pripravili predstavo Ne smejte se, umrl je klovn in poželi velik uspeh. Tako velik, da je imela Vita pozneje kar nekaj težav, da se je otresla te klovnovske podobe. Takrat je črni polcilinder začel dobivati novo vsebino. In nekaj barve. Notranji robovi so postali beli in tu in tam je na njem pristalo nekaj rdeče šminke. Vsakdo, ki da kaj na red in čistočo, bi ga nemudoma odnesel v čistilnico, da bi bil spet videti kot nov. A ne Vita Mavrič. Njej kaj takega ni prišlo niti na misel. »Če bi ga očistila, bi vse uničila. V njem je preveč Ježkov,« pravi.

Tristokrat je z njim stopila na oder in vsakič, ko si ga je posadila na glavo, jo je prevzel občutek varnosti. Tudi kadar ga v predstavi ali na nastopu ni potrebovala, ga je vzela s seboj. Tako kot torbico. Kot obvezni kos garderobe. In tako je črni polcilinder videl in slišal nešteto zgodb, zaznamovale so ga tuje usode, bil je zraven, ko je njegova lastnica žele uspehe, in ni manjkal, ko so tekle solze.

Potem pa je letos prav nepričakovano odšel v pokoj. Vita je ob 50. obletnici smrti gledališkega reformatorja Bertolta Brechta v sodelovanju z Mestnim gledališčem ljubljanskim pripravljala glasbeno predstavo z naslovom Hrepenenja. Zbrala je devet znanih songov skladatelja Kurta Weilla in jih povezala s hrepenenjem. Polcilinder je bil, seveda, zraven in to ji je povzročalo več skrbi kakor vse drugo skupaj. »Nenehno sem se bala, da ga bom v ustvarjalni vnemi in živčnosti kje pozabila in ga bo nekdo odnesel v fundus, od tam pa v čistilnico. Ne vem, kaj bi naredila, če bi ga izgubila. Prvič sem dobila občutek, da lahko ostanem brez njega. To bi bila katastrofa, zato sem se odločila, da ga upokojim.«

Iz fundusa so ji prinesli nov klobuk, njen, ki je povedal svojo zgodbo, trenutno čaka na kak pameten nasvet, kako naj ga ubrani pred staranjem in prahom. Nekoč bi ga rada podarila sinu Gašperju, ker je prav tak nemiren in ustvarjalen duh kot ona. Rekla mu bo: »V tem klobuku je toliko in toliko energije tvoje mame in v njem so skrite skorajda vse moje zgodbe.« Prepričana je, da bo njen zdaj sedemletni sin znal ceniti to darilo. Kajti že danes si, če le ima priložnost, rad povezne na glavo tega maminega najzvestejšega spremljevalca in potem pleše, pleše in pleše in svoji mami prizvablja nasmeh na obraz.

Ampak Vita potrebuje nov klobuk. Takega, ki bo spet čisto njen in ga po koncu predstave ne bo vrnila rekviziterjem, da ga odnesejo v čistilnico, kjer bodo iz njega spet naredili čist obod brez vsebine. Čeprav, priznava, nobenemu klobuku več ne bo dovolila, da bo tako zelo navzoč v vseh njenih gledaliških in šansonjerskih zgodbah. Ljudje vse prehitro iz dveh naredijo eno in potem si Vite Mavrič brez klobuka na odru skorajda nihče več ne zna predstavljati.

Ko je Alan Hranitelj izbiral kostume, ki jih Vita nosi na predstavitvah svojega novega projekta judovskih šansonov, je bila edina njena želja, že skorajda zahteva, naj jo osmisli brez klobuka. Naj zanjo ustvari podobo brez kovčkov, palic, klobukov in potovanj. Naj njen kult počiva v miru in varuje skrivnost za prihodnje rodove.

Branka Grujičič

Vir: Kult