Pridrvel je izza ovinka in se že na daleč drl: »Ste slepi? A ne vidite znaka, da je  tukaj prepovedano parkirati? Stojite pred mojo garažo in se zato takoj spravite stran!«
Gledala sem ga, medtem ko je prihajal vedno bližje, in on je gledal mene, rdečica na njegovem obrazu je govorila o tem, da je zelo jezen in je bolje, da ostanem tiho. Bil je že čisto blizu in postajala sem vedno manjša, ker me je gledal kot zadnjo smet na svoji brezhibni obleki.

Potem se je obrnila ona. Moja prijateljica. Atraktivna blondinka v visokih petkah in z globokim dekoltejem. Vsa napravljena v snežno belino. »Je kaj narobe?« je zažgolela in zatrepetala s svojimi modrimi očmi. Tip je v trenutku utihnil, še enkrat pogledal proti meni, kot bi se hotel vprašati, kako se je tako fino napravljena dama znašla v družbi ženske, ki hodi naokoli v navadnih modrih kavbojkah in natikačih ter si ne vzame niti toliko časa, da bi nase nanesla nekaj šminke. S tem je bila najina komunikacija končana in od tu naprej sem igrala le še vlogo statistke.

»Veste, gradijo mi hišo in se mi zato strašno mudi,« ji je razložil, »zato sem bil prej malo slabe volje, ko sem videl, da ne morem iz garaže.« Potem je dahnil še: »Joj, kakšne modre oči. Jaz pa optik.«

Ona mu je med smehom razložila, da se bova nemudoma umaknili, da se bo lahko odpeljal svojim opravkom naproti in da nama je zelo žal, ker sva ga spravili v slabo voljo. In sva se res prestavili nekaj metrov proč. Ampak je prišel kmalu za nama, češ, kar postavita se nazaj pred mojo garažo, ker sem zdaj tako odsoten. Preden se je odpeljal novi hiši naproti, je še enkrat pripomnil, da mu je bilo v izjemno veselje govoriti s tako čedno in simpatično gospodično. Seveda je uporabljal ednino in ta ni bila namenjeni meni.

»Pa si rekel, da sploh ni čedna,« sem doma začela najedati mojega vsega hudega vajenega moža in mu hitela opisovati, da je ona, moja čedna prijateljica, očarala tipa, o katerem gre glas, da mu ženske niso ravno najbolj pri srcu.« »Ne,« je odgovoril on, »rekel sem samo to, da ni moj tip ženske.«

In sva udarila debato o tem, da je včasih vseeno fino biti lep, tako opazno, na zunaj lep, ker drugače velikokrat sploh ne dobiš priložnosti, da bi ljudem pokazal vso tisto lepoto, ki se skriva v tebi.

Seveda je tovrstno razmišljanje strašno nemoderno, ker se spodobi javno zatrjevati, da šteje edino in zgolj notranja lepota. Ampak jaz tega ne verjamem in trdim, da je čeden obrazek velik plus in da odpira vrata bolj učinkovito kot vse notranje lepote skupaj. Kaj se dogaja potem, ko so vrata odprta, je pa že druga zgodba. 

Da je lepota še posebej pomembna, če pred tvoje ime zapišejo zaznamek posebne potrebe, sem prepričevala tudi ravnateljico nekega vrtca,v katerega sva se namenila vpisati najino Hano. »Mi lahko opišete, kakšna je vaša Hana?« je rekla in jaz sem začela vzhičeno pripovedovati, da je čedna punčka svetlih las, prijetna in komunikativna. Očitno sem v vsej tisti svoji vznesenosti uporabila tudi besedico lep, kajti ravnateljico je kar dvignilo s stola, češ da lepota v življenju res ni pomembna. Pomembno je vse kaj drugega.

Da se do neke mere strinjam z njo, sem ji presenečeno rekla, mož je tako kot običajno v mojih tovrstnih besednih dvobojih raje molčal in se delal, da ga ni, a je vse drugače, če imaš Downov sindrom. Takrat je namreč še kako pomembno, kako zelo te je zaznamoval striček Down in kako se njegova prisotnost kaže na tvojem obrazu.

Ljudje smo pač narejeni tako, da se odzivamo na prvo žogo, na prvi vtis, in vse tisto flancanje o notranji lepoti in vseh drugih dobrih lastnostih, ki so pomembne, ti ne pride prav nič prav, če se te ljudje, presenečeni zaradi tvoje zunanjosti, raje izognejo ali pa ti kar naravnost pokažejo, kako zelo jim je zoprno, ker morajo gledati tvoj nepopolni obraz.

Pri vsej tej zadevi z lepoto pa je najlepše to, da je narava prijazno poskrbela, da se ti tvoj otrok vedno zdi najlepši. Ne glede na to, kako narazen so postavljene njegove oči in neodvisno od uveljavljenih lepotnih meril.

Vir: Jana