31. Hanina učna ura: Zakaj ne sodi hiše po fasadi

17. nov, 2009 | Tekst: branka | Kategorija: Brankin blog, Kolumna

Za začetek smo naročili dve fanti z vodo in jagodni sok. In dobili dva jabolčna soka ter fanto. Potem smo skušali naročiti spomladanske zvitke, mongolsko meso in riževe rezance z rakci, ne da bi pri tem kazali številke iz jedilnega lista, in spet naleteli na težave. Mladi Kitajec se je trudil, da bi izpolnil naše naročilo, in se pri tem ves čas prijazno smehljal, midva pa sva se nasmihala nazaj in nama niti na misel ni prišlo, da bi bila slabe volje. Kaj hočemo, človek je očitno pred kratkim prišel s Kitajske in se pač še ni uspel naučiti slovensko.

Vdano sem srkala jabolčni sok in tudi mož je brez pripomb pil svojo fanto brez vode, edino Hana je bila nekoliko nejevoljna, ker je bila stoodstotno prepričana, da je naročila jagodni sok. Skušala sva ji razložiti, da gospod pač ne razume slovensko in da se je zato zmotil pa da se lahko potrudimo in popijmo, kar je prinesel, da ne bo še bolj žalosten, ker je v okolju, ki ga ne pozna in ne razume. Za boljše razumevanje težave sva ji skušala priklicati v spomin kakšen dogodek iz tujine, ko se je skušala sama sporazumeti z okoljem, a je niso razumeli in je bila žalostna in zbegana in nič več tako samozavestna.

Potem je mož naenkrat pripomnil, da ga prav zanima, če bi bila tako zelo tolerantna tudi v primeru, če bi natakar prihajal iz kakšne bivše jugoslovanske republike in bi govoril polomljeno slovenščino ter zraven mešal srbohrvaške besede. Moram reči, da je bila pripomba čisto na mestu in da nisem povsem prepričana, da bi tudi v tem primeru tako vdano popila in pojedla vse tisto, česar nisva naročila. Najbrž bi kakšen od naju – bolj verjetno bi bila to jaz – pripomnil, da bi tipa lahko vsaj naučili slovensko, preden so ga spustili med goste. Dokazano netolerantni Slovenci smo, skratka, do enih popustljivejši kot do drugih.

Ta kitajsko-slovenska prigoda me je spomnila na pripombo znanke, mame sina z avtizmom, da sem lahko srečna, da ima Hana Downov sindrom, ker se ji to vidi na obrazu in so zato ljudje do nje bolj sočutni. Nisem čisto prepričana, da je Downov sindrom ravno vstopnica do ljudskih src in da je kdo do Hane zaradi njega kar na prvo žogo prijaznejši, popustljivejši ali ji bolj naklonjen. Kvečjemu malo zmeden zaradi dvoma, ali naj se loti normalne komunikacije ali pa začne pogovor v slogu buci, buci.

Potem mi je začela pripovedovati, kaj vse se je doživela v zadnjih dvanajstih letih, odkar sama vzgaja sina z avtizmom. Ko se je fant v trgovini metal po tleh, ker je pač imel enega svojih napadov, se je skoraj vedno našla kakšna prijazna gospa in jo podučila, da bo fanta morala malo bolje vzgojiti. Ali pa naj mu za božjo voljo že kupi tisto stvar, zaradi katere tako neutolažljivo joka, kriči in brca okoli sebe. Za hrbtom je slišala tudi opazke, da ni primerna za starševstvo, ker ne zna ukrotiti enega navadnega vreščečega smrkavca.

»Vidiš,« je rekla, »tebi se kaj takega gotovo ne bi moglo zgoditi, ker vsi takoj vidijo, da ima Hana Downov sindrom in vedo, da ima težave.« Njen sin pa je videti tako »normalen«, da nihče ne pomisli, da je z njim nekaj narobe. Še celo jaz, ki sem pred srečanjem z njim veliko slišala o njunih dogodivščinah in sem že kar nekaj vedela o avtizmu, tej nezmožnosti komunikacije s pomočjo govora in drugih oblik komunikacije, sem po prvem bežnem srečanju z njim izjavila: »Pa saj ni nič narobe z njim.«

»Vse to, kar si slišala, je naučeno. Takoj ko bi zašla malce stran od vljudnostnih fraz in vprašanj ter bi se znašel na neznanem terenu, se zaradi svoje motnje ne bi več znašel,« je utrujeno odgovorila.

Od takrat, ko sva se šli igro Katera je v večji godlji, je minilo že kar nekaj časa in ona je naredila ogromno za to, da je Slovencem vsaj malo približala avtizem. Mene, na primer, je naučila, naj nikoli ne sodim, če ne poznam cele zgodbe in naj ne delim nasvetov tistim, ki jih morda sploh ne potrebujejo. Naj ne sodim hiše po fasadi. Kajti za njo se lahko skriva marsikaj.

Sorodni članki:

Vir: Jana

Značke:

Napiši komentar