Sedela sem v zatemnjeni dvorani in skrivaj požirala solze. Niti obrisati si jih nisem upala, ker bi v naslednjem trenutku najbrž zaslišala tisti znani stavek: A jokaš? Vedno, ko zasluti, da bi me nekaj znalo ganiti – in gane me lahko že kakšna popolnoma kretenska scena, ko glavni junak na koncu filma končno dobi službo ali pa ko se najdeta dva, ki sta se dolgo iskala –, mi zastavi to zoprno vprašanje. In če po kakšnem čudežu do takrat še nisem jokala, ta njegov stavek solzam da ukaz, naj si utrejo pot na plan.

Običajno odgovorim, da nisem taka izguba, da bi se cmerila zaradi tovrstnih neumnosti in da seveda vem, da je to zgolj film pa da mi je jasno, da se podobne scene v vsakdanjem življenju končujejo čisto drugače. Potem kljub vsej odločenosti potočim solzo ali dve in je zadeva končana.

Ampak tokrat mi je priznal, da je šlo tudi njemu na jok. Zaradi iste scene. V bistvu je bil tako ganjen, da me je pozabil vprašati, ali jokam. 

Drug pred drugim sva skrivala solze v Linhartovi dvorani Cankarjeva doma med predstavo Vse, kar ste želeli vedeti o nas, pa si niste upali vprašati. Odigrali so jo člani dramske skupine Društva študentov invalidov Slovenije. Nastavili so mi tako ogledalo, da mi je še zdaj nerodno zaradi vsega, kar sem videla v njem.

Tisto, kar sem zaznala na začetku predstave, je bilo pet ali šest invalidskih vozičkov, veliko bolj ali manj zveriženih udov, pa še to, da poleg glasbene skupine čaka na nastop osem mladih žensk in en moški. Če bi se znašla sama z  njimi, ne vem, kako bi se odzvala na vse skupaj. In to ne glede na to, da se imam za zelo odprtega človeka in da se vedno postavljam za ljudi s posebnimi potrebami. A govoričenje je eno, resnično sprejetje pa nekaj povsem drugega.

Potem so začeli igrati. Občinstvo v dvorani se je sicer režalo, ker je zadeva izpeljana tako, da igralci ne jamrajo zaradi tega, ker so v vozičkih, ampak vse skupaj obrnejo malo na hec, in na trenutke sem se krohotala tudi jaz, a so žalostna dejstva, kako grdo se lahko hote ali nehote tako imenovani normalni obnašamo do ljudi s posebnimi potrebami, udarila z rahlo zamudo.

Ampak sem bila suha vse do plesne točke. Rdečelasa Mija Pungeršič se je zavrtela s plesalcem Brankom Potočanom. Najprej sta plesala tako, da je ona sedela v svojem vozičku, on pa je plesal okoli nje in jo pri tem držal za roko. Tukaj sem se še kar dobro držala. Nato jo je dvignil v naročje in se z njo tako čutno vrtel po odru, da je dvorano zajela popolna tišina. S takim občutkom jo je držal v naročju in se z njo gibal po odru, da se tega sploh ne da opisati z besedami. Že dolgo nisem videla nekaj tako lepega, nekaj tako ganljivega in človeškega. Sploh mi ni nerodno priznati, da mi gre še zdaj, ko sem si to sceno ponovno priklicala v spomin, malo na jok.

Kaj takega se mi v Sloveniji ne bi moglo zgoditi, je bil stavek, s katerim je igralka zaključila ta sanjski ples in razblinila čarovnijo. Pred tem nam je namreč razložila, da se ji je podobna scena zgodila v nekem italijanskem lokalu.

Zgodbe mladenk in mladeniča so se nizale ena za drugo in malo pred koncem sem ugotovila, da nič več ne vidim samo vozičkov, prekratkih nog in zvitih prstov, ampak lepe obraze mladih, urejenih žensk. Tako dolgo sem poslušala njihove zgodbe in zrla v njihove podobe, da sem pozabila na železje in opazila ljudi. Da sem videla, da so te ženske lepe. Da so ženske. Tako kot jaz. Da kljub vozičku in telesnim hibam marsikatera od njih živi veliko bolj aktivno in adrenalinsko kot jaz.

Človeško telo ima svoje meje, človeški duh pa je brezmejen, sem si prejšnji teden spet zapisala v svojo beležko misel ultramaratonca Deana Karnazesa in mislim, da ta misel sodi prav na to mesto.

V tej predstavi, ki jo lahko samo toplo priporočim za temeljito razbijanje predsodkov, se skriva odgovor na vprašanje: Kako starši otrok s posebnimi potrebami zmoremo početi vse to, kar počnemo. Tako namreč, da vidimo lep obraz, dušo pa vse tisto, kar ta otrok zna in zmore.

Samo zato, ker za nenavadno fasado vedno vidimo potencial, nikoli ne nehamo verjeti vanje.

Vir: Jana