Včasih se mi zdi, da sem vse to, kar zdaj doživljam s Hano, enkrat že doživela. Da sem nekoč že videla, da so lahko stvari, ki se nam zdijo samoumevne, za nekatere nerešljiva uganka. Da sem se naučila, da morajo nekateri za minimalne rezultate garati kot živina.

Bila sva mlada, brez otrok in zdelo se nama je, da sva poklicana za to, da bova rešila svet. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem prvič zagledala najino učiteljico življenja. Majhna, premajhna za svojih sedem let, in drobna je sramežljivo zrla v neko nevidno točko za menoj. Težko bi rekla, da se je zanimala zame tako kot jaz zanjo. »Že ima botra?« sem se slišala spraševati v naslednjem trenutku, in razložili so mi, da še ne, ker je pravkar prišla v dom. Starša zaradi alkohola nista ustrezno skrbela zanjo.

Začeli smo se srečevati, najprej občasno, potem pa vse pogosteje, in na koncu je naneslo tako, da je z nami preživela večino praznikov in včasih tudi cele poletne počitnice. Da se je za dva meseca preselila k nam. Bilo je lepo, a včasih tako neznansko težko, da bi se najraje zjokala od groze. Prvič sem se srečala z otrokom, ki so ga starši sistematično zanemarjali prvih sedem let življenja. Z otrokom, ki pri sedmih ni vedel, da ima dve ušesi, in pri sedemnajstih ni znal našteti letnih časov tako, kot si sledijo.

Bila je to lekcija o tem, da starši začnemo na otroka prenašati svoje znanje in izkušnje že v prvih letih njegovega življenja, takrat, ko se nam zdi, da je vse skupaj še brez zveze in ko se on tega sploh še ne zaveda. Da jim v tistem najnežnejšem obdobju nevede, povsem spontano, napolnimo glavice s stvarmi, ki jim pridejo prav kasneje v življenju. In bila je to zelo poučna lekcija o tem, da je zamudo iz otroštva kasneje zelo težko nadoknaditi.

Kasneje je mojo prakso na fakulteti dopolnila s teorijo še velika učiteljica Vesna Godina. Predavala nam je o tem, da so človeški možgani v prvih treh letih življenja najbolj dojemljivi in učljivi ter da je takrat treba vbiti vanje čim več znanja. Tisto, kar boste naredili do otrokovega tretjega leta, bo njegov največji kapital, jo še danes slišim govoriti.

Z našo malo učiteljico življenja sva ob šolskih knjigah skupaj presedeli kar lepo število ur in včasih preprosto nisem mogla dojeti, da kakšne stvari ne pozna ali ne razume. Pa saj to je ja logično, mi je včasih ušla pripomba, a mi je bilo v naslednjem trenutku, ko mi je namenila tisti svoj nerazumevajoči pogled, takoj žal. Trenirala sem potrpežljivost, razlagala, iskala načine, kako bi ji stvar približala, norela v sebi in se trudila biti mirna vsaj navzven. Bila je to lekcija številka dve, ki je nisem povsem osvojila vse do danes.

Prijatelji so me spraševali, zakaj vsega skupaj ne pošljeva k vragu. Saj ni vajina, so nama govorili, tega vama res ni treba početi. Ampak sva oba izjemno odgovorna človeka in tudi če je nisem sama rodila, je bila tale mala učiteljica na nek način vedno moja prva hči. Poleg tega sem vzgojena v prepričanju, da je treba začete stvari tudi dokončati. In nikogar, niti popolnega tujca, ne morem pustiti na cedilu, ker imam izjemno razvit socialni čut. Zato, torej, sem skupaj z mojim potrpežljivim možem vztrajno osvajala poglavje za poglavjem te naporne lekcije o vztrajnosti.

Potem je prišla Hana. In meni je bilo veliko stvari že jasnih. Da moram bombardirati njene možgane, ker se to splača (nekoč kasneje je to priznal celo ugledni nevrolog). Da moram biti potrpežljiva in vztrajna. Da ne smem obupati zaradi težav, ki se bodo pojavile na poti. Da moram kdaj stopiti dva koraka nazaj, da bom potem lahko spet naredila enega naprej. Da jo moram imeti rada tako, kakršna je.

Toda to je moja zgodba. In to so moje izkušnje. Zaradi vsega, kar sem doživela v preteklosti, se stvari lotevam tako, kot se jih pač lotevam. Zaradi vsega, kar znam in vem, si upam vztrajati na svojih stališčih. In prav zaradi vseh izkušenj, strahov, bolečin in veselja so naše zgodbe različne. Čeprav se vsi trudimo po svojih najboljših močeh, nas je preteklost pač različno opremila za reševanje tako težkih vprašanj.

Sorodni članki:

• Mladinski domovi

Vir: Jana