Praga ji je dala nekaj nepozabnih let. Doživela in preživela je slovensko prestolnico in že po nekaj dnevih bivanja v njej ugotovila, da je najlepša stvar v Ljubljani vlak za Maribor. In sploh ni potrebovala veliko časa za ugotovitev, da je Maribor vse tisto, kar v življenju potrebuje. Da ima vse, kar si želi in česar tisti Mariborčani, ki so šli v Ljubljano s trebuhom za kruhom in ostali ter se nepredstavljivo hitro nalezli ljubljanščine, ne vidijo več.

Odlično gledališče, na primer, ki jim ga zavidajo celo v tujini. Festival Lent, ki v mesto vsako poletje pritegne pol milijona obiskovalcev in ki se ponaša s številnimi nagradami svetovnega festivalskega združenja IFEA, v katerem je povezano več kot 2500 festivalov z vsega sveta. Dravo, o kateri je pravkar posnela dokumentarec, ki bo doživel premiero v aprilu. Prelepo mestno jedro, ki mu je treba le vdahniti novo vsebino. »Mogoče se bo zdaj, ko je Ljubljana dobila manj denarja od države, vzdušje pri nas izboljšalo. Mislim, da si Maribor nekako sam pripisuje status vasi in da boleha za hudim kompleksom večne primerjave z Ljubljano, čeprav za to ni nobene potrebe,« stanje v mestu opisuje ena najbolj prepoznavnih Mariborčank, rojena na Gorenjskem. Prvih trinajst let življenja je preživela na Bledu – ostal ji je v lepem spominu in kadar se znajde na gorenjskem koncu, se ustavi, popije kavo kje ob jezeru in se spomni tistih osnovnošolskih časov, ko jim je vsaj enkrat na leto za ves teden odpadel pouk, ker so se šolarji prelevili v navijače na veslaškem prvenstvu.

A tudi Bled se z Mariborom ne more primerjati. Maribor je preprosto najlepši, najboljši, najbolj pravi zanjo. Edini na svetu, ki ima v središču mesta ezlek oziroma oslovski vogal. Vsak pošten Mariborčan ve, da je to vogal pred kavarno Astoria, pred katero so se, skorajda bi človek lahko rekel pred davnimi časi, zbirali dijaki bližnje družboslovne gimnazije. Neki profesor, ki si je vsak dan ogledoval to njihovo »tračarjenje« pred kavarno, jim je nekoč zabrusil, da se na vogalu dobivajo samo osli in tako je nastal ezlek. Takratni dijaki so danes gospe in gospodje v precej zrelih letih, razselili so se po Sloveniji in po svetu, a se vsako leto enkrat dobijo na svojem oslovskem vogalu, da obudijo spomine na stare čase. Dragica je obvezno zraven, čeprav je tisto zlato ezlekovsko generacijo zamudila, ker je bila takrat še premlada, da bi lahko razpravljala o najbolj vročih novicah v mestu.

A je zamujeno nadoknadila pozneje. Žarko Petan, lastnik Astorie, stavbe, ki stoji nad znamenitim ezlekom, je bil takrat zanjo prestar, danes pa je star ravno prav, in ona tudi, za debato o tekoči družbeni problematiki. Petan ima v svoji hiši, v kateri je danes restavracija, svojo sobo, Dragica je pred leti dobila stalno mizo, ki je tudi uradno označena z njenim imenom in ji je zmeraj na voljo. Tu je sedel prenekateri znani Slovenec in poslušal zgodbe o življenju Dragice Petrovič, prve diplomantke produkcije na FAMU, Akademiji lepih umetnosti v Pragi.

Ja, Praga ji je vtisnila močan pečat, a tudi ona njej ni ostala dolžna. Poznali so jo vsi praški taksisti, ker se je zaradi slabe orientacije, zaradi katere je iz podzemne zmeraj izstopila natančno tam, kjer ni želela, zmeraj vozila s taksijem. Ni bila neznana domačim in tujim filmskim ustvarjalcem, ker se je zmeraj znala preriniti v zakulisje, za kamere, tja, kjer najbolj uživa. Nihče je ni mogel prezreti na fakulteti, kjer je diplomirala s čisto desetko, za diplomo z naslovom Ponudba slovenskih eksterierjev in interierjev za koprodukcijska snemanja pa dobila najvišjo češko študentsko nagrado in jo za nameček še prodala češkemu ministrstvu za kulturo.

A Praga je bila zgolj kader v njeni zgodbi o filmu, ki jo je osvojil že kot otroka. Zgolj epizoda, v kateri je stkala prijateljske vezi z oskarjevcema Janom Sverakom, režiserjem filma Kolja, in Milošem Formanom, ki ga je spoznala na snemanju Amadeusa. Glavni kadri so bili namreč že od nekdaj rezervirani za Maribor.

Branka Grujičić

Vir: Kult