Kjoto se začne pri nas doma

Po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje v Sloveniji vsako leto proizvedemo približno 400 kilogramov komunalnih odpadkov na prebivalca. Leta 2004 smo jih vsi Slovenci tako proizvedli 792.046 ton, leto pozneje pa 5675 ton več. Številke kažejo, da količina zbranih odpadkov počasi narašča in da Slovenci s 400 kilogrami komunalnih odpadkov na prebivalca še zdaleč ne dosegamo ciljev 5. okoljskega akcijskega programa članic Evropske unije, ki je že za leto 2000 določil, da naj bi bila to meja, ko naj bi članice Unije stabilizirale nastajanje komunalnih odpadkov na 300 kilogramov na prebivalca na leto.

A glede nedoseganja zadanih ciljev sploh nismo edini. Pravzaprav smo v primerjavi z drugimi članicami Unije še precej skromni pridelovalci komunalnih odpadkov, saj je bila leta 2004 povprečna količina zbranih komunalnih odpadkov na ravni Evropske unije okrog 530 kilogramov na prebivalca na leto in še narašča.

Se pa Slovenci od preostalih članic Unije razlikujemo po tem, da večino svojih komunalnih odpadkov še vedno odložimo na odlagališča oziroma na deponije, kot smo jim rekli nekoč. Leta 2005 je po podatkih Agencije RS za okolje tam pristalo kar 94 odstotkov vseh naših komunalnih odpadkov. Pa bi lahko bile številke precej drugačne in bliže razviti Evropi, če bi Slovenci končno doumeli, da zabojniki z modrimi, rumenimi in zelenimi pokrovi pred hišami ne stojijo zato, da imajo ljudje na voljo več možnosti, kam odvreči svoje (po)mešane odpadke, ampak zato, da jih lahko odlagajo ločeno in s tem pomagajo ohranjati okolje.

Ločevanje, recikliranje in predelava komunalnih odpadkov namreč prispevajo k zniževanju toplogrednih plinov, kar pomeni, da sveta ne rešujejo samo politiki na raznih srečanjih, kjer obdani s kamerami teoretično razpravljajo o tem, kako bi zmanjšali količino toplogrednih plinov, ampak vsi Zemljani, in to na veliko bolj primarni in laže uresničljivi ravni.

Kam odložiti nakupovalno vrečko?

Slovenci smo se z ločevanjem odpadkov prvič srečali že pred leti, ločeno zbiranje odpadne embalaže pa je obvezno od leta 2004. In čeprav so od takrat minila že tri leta, že bežen pogled v zabojnike za ločeno zbiranje stekla, papirja, embalaže in bioloških odpadkov zadostuje za ugotovitev, da jih (pre)mnogi še niso opazili in zavestno dojeli, čemu so namenjeni. Zato na tem mestu morda ne bo odveč povsem začetna lekcija o tem, kaj sodi v kakšen zabojnik in s čim lahko oviramo ali celo onemogočimo predelavo zbranih odpadkov.

Še najmanj zapletov je pri zabojniki z modrimi pokrovi, v katere sodijo časopisi, revije, knjige, prospekti, zvezki, ovojni papir in vsa odpadna kartonska in papirna embalaža. A že pri tako preprosti stvari, kot je papir, se stvari zapletejo, ko se je treba odločiti, ali so tapete papir in ali higienski papir tudi sodi v kategorijo, ki konča v posodi za papir. Odgovor je ne. Tako kot v zabojnike z modrim pokrovom ne smemo odlagati celofana, kartonske votle embalaže tekočin ter povoščenega in plastificiranega papirja.

Posode z rumenim pokrovom že odpirajo več vprašanj. Ve se, da so namenjene zbiranju odpadne embalaže in da vanje odlagamo plastenke pijač, živil, čistil in pralnih sredstev, pločevinke živil in pijač ter votlo embalažo od mleka in sokov. Se jih pa veliko ustavi pred vprašanji, ali vanje sodijo tudi nakupovalne vrečke – odgovor je da –, ali je treba embalažo, preden jo odvržemo, oprati in zakaj v isti koš mečemo plastiko in pločevinke.

Mag. Barbara Tišler, vodja ozaveščanja in izobraževanja družbe Slopak, ki organizira in izvaja prevzem, razvrščanje, predelavo in reciklažo odpadne embalaže v Sloveniji in je v letu 2006 poskrbela za predelavo več kot 76.000 ton odpadne embalaže: »Embalaže, oddane v sistemu družbe Slopak, ni treba oprati, saj se pri pranju porabita voda in energija, kar ne prispeva k varovanju okolja. Pomembneje je, da je embalaža, oddana v zabojnik za ločeno zbiranje popolnoma izpraznjena in iztočena, saj sicer ostanki vsebine motijo predelavo. Še posebej pomembno je to pri plastenkah šamponov in detergentov, saj se v nasprotnem voda, uporabljena pri predelavi, preveč peni.«

Umivanje plastenk, ki je v tujini, Švici, Nemčiji in Avstriji, na primer, obvezno, je pri nas zgolj zaželeno. Tudi zato, ker potrošnikov, ki se z veliko težavo navajajo na ločevanje odpadkov, ne želijo obremenjevati še z zahtevo po oprani embalaži. »Podizvajalci naše družbe vsebino zabojnikov za ločeno zbiranje odpadne embalaže na stroške Slopaka ločujejo po materialih, nato pa zbrano in balirano glede na material preusmerijo k ustreznemu predelovalcu,« na vprašanje, zakaj v isti koš mečemo plastiko in pločevinke, odgovarja Tišlerjeva.

In še zelene posode, ki tako potrošnikom kot Slopaku povzročajo največ težav. Vse prevečkrat v njih poleg steklenic, kozarcev vloženih živil in steklene embalaže zdravil ter kozmetike namreč pristanejo tudi ogledala, razbita okenska in avtomobilska stekla in še marsikaj drugega. Ker pri nas vso zbrano stekleno embalažo ponovno predelajo v steklenice in nam zato v nasprotju z Nemci, Švicarji in Avstrijci ni treba ločeno zbirati zeleno, belo in rjavo steklo, že eno samo razbito okensko steklo, ki konča med steklenicami, zadostuje za to, da je celoten zabojnik onesnažen do te mere, da ga predelovalec noče prevzeti in zato njegova vsebina konča na odlagališču kot eden najbolj obremenjujočih dejavnikov za okolje, ki se nikoli ne razgradi.

In to kljub temu da je steklo izjemno hvaležna surovina, saj ga je mogoče stoodstotno reciklirati in ga lahko uporabljamo vedno znova, ne da bi izgubilo kakovost. Morda v poduk še podatki, da ena tona odpadnega stekla nadomesti približno 1,2 tone surovin, pa da človeštvo za proizvodnjo plastike na leto porabi kar osem odstotkov letne proizvodnje nafte ter da predelava enega kilograma aluminija prihrani šest kilogramov boksita, štiri kilograme kemičnih produktov in štirinajst kilovatnih ur električne energije.

Ljubljana z okolico pridela trideset ton bioloških odpadkov na dan

»Stanje na področju bioloških odpadkov se je v primerjavi z letom 2004, ko smo pridobili okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave za predelavo organskih kuhinjskih odpadkov, jedilnih olj in maščob ter dovoljenje za njihovo zbiranje, zelo izboljšalo,« pojasnjuje Marko Skodlar, član uprave Kota, pristojen za trženje in proizvodnjo. Pred leti so namreč v rjavih zabojnikih končevali kovine, steklo, papir in drugi odpadki, danes pa imajo največ preglavic s polivinilastimi vrečkami. Večina potrošnikov, ki je že toliko ozaveščena, da v rjave zabojnike ločeno odlaga biološke odpadke, ki, mimogrede, zavzemajo več kot trideset odstotkov gospodinjskih odpadkov, se namreč še vedno pogosto ukvarja z vprašanjem, ali naj kuhinjske odpadke odvrže v zabojnik skupaj z vrečko. Treba je priznati, da je praznjenje vrečke, polne olupkov, hrane, solate in še česa precej neprijetno opravilo in najbrž zato tudi tisti ozaveščeni, ki do točke ločevanja sploh pridejo, svoje odpadke odlagajo kar v vrečki. Kar sploh ne bi bilo narobe, če bi bile vrečke, ki jih je sicer mogoče kupiti v bolje založenih trgovinah, razgradljive.

V Kotu sicer razmišljajo o tem, da bi slovenska gospodinjstva opremili s takimi »biološkimi vrečkami«, a se do okolja prijazne misli seveda končajo pri denarju, tega pa ga ni, zato njihovi delavci polivinilaste vrečke ročno odstranjujejo na račun podjetja, česar velika večina Slovencev ne verjame, tako kot dvomi tudi o tem, da odpadna embalaža, steklo in papir resnično končajo v podjetjih, ki se ukvarjajo z recikliranjem. Barbara Tišler: »Ni res, da je ločevanje odpadkov samo nekakšna generalka za resno ločevanje odpadkov, ki naj bi ji sledilo. Tako kot ni res, da ločeno zbrane odpadke stresejo v en tovornjak, ta pa nato vse skupaj odpelje na odlagališče mešanih odpadkov. Nekateri prevzemniki odpadne embalaže imajo namreč že prekatne tovornjake, ki imajo v notranjosti prekate za različne materiale. Na prvi pogled se torej res zdi, da različni odpadki romajo v isti koš, a ni tako.«

Tisti, ki se odločijo za ločeno zbiranje bioloških odpadkov – slovenska gospodinjstva in gostinska podjetja so jih leta 2005 zbrala dobrih 20.000 ton oziroma slabih 8000 ton več kot leto prej –, najbrž vedo, da mednje sodijo zelenjavni odpadki, olupki sadja, kavna gošča, čajne vrečke, ostanki hrane, kruha ter pokvarjeni izdelki brez tekočin in embalaže, kosti in jajčne lupine, nekako logično se jim najbrž zdi tudi to, da lahko v ta zabojnik odložijo rože, pokošeno travo, listje, plevel in podobne odpadke, bo pa najbrž marsikoga presenetilo, da med biološke odpadke sodijo tudi perje, lasje, iztrebki majhnih živali, papirnate vrečke za sadje in zelenjavo ter papirnati robčki. Tovrstne odpadke – v Ljubljani in okolici se jih vsak dan nabere trideset ton – v Kotu uporabijo za predelavo v bioplin (projekt je še v poskusni fazi in naj bi ga javnosti predstavili čez nekaj mesecev) in za predelavo v druge energetike. Drugje biološke odpadke predelujejo v kompost in ga nato vrnejo v naravni snovni krog, kompostiranja lastnih bioloških odpadkov pa se v bistvu lahko loti vsak, ki ima vrt.

Gorenjci ločujejo najbolj vestno

Če o vestnosti pri ločevanju komunalnih odpadkov sodimo po podatkih družbe Slopak, v katero se iz vse Slovenije stekajo steklo, papir in embalaža, ki jih na terenu zbere 56 izvajalcev javne službe, ki smo jim nekoč rekli Komunala, in deset pooblaščenih izvajalcev sortiranja in baliranja, kot so Dinos, Surovina in Papir servis, pridemo do ugotovitve, da so zmagovalci Gorenjci. Leta 2006 so tako na prebivalca zbrali 20,72 kilograma odpadne embalaže iz gospodinjstev, takoj za njimi je Podravska s 17,51 zbranega kilograma in osrednja Slovenija s 17,37 kilograma. Na repu sta pristali Pomurska s 4,86 in Notranjska s 4,15 kilograma, pri čemer je treba dodati, da so tako nespodbudne številke rezultat redke poseljenosti terena, zaradi česar so zbiralniki za mnoge, čeprav so postavljeni po pravilu en zabojnik na 240 prebivalcev, še vedno preveč oddaljeni. Sicer pa je slovensko povprečje zbrane odpadne embalaže v gospodinjstvih 13,4 kilograma na prebivalca.

Pri čemer je treba povedati, da seveda vsak Slovenec v povprečju ustvari veliko več kot 13,4 kilograma odpadne embalaže na leto – toliko se je namreč nabere v zbiralnikih –, in sicer nič manj kot sto kilogramov.

Če namreč vštejemo še vso tisto embalažo, ki jo Slopak dobi iz velikih zbirnih centrov, kjer lahko državljani oddajo večje količine materiala, pa tudi iz restavracij in trgovin, v Sloveniji predelamo okoli 40 kilogramov odpadne embalaže na prebivalca. V sistem družbe Slopak so namreč vključena tudi vsa tista podjetja, ki dajejo na slovenski trg embalirane izdelke (Žito, Fructal, Mercator, Pivovarna Union in Laško, Mlekarne, Coca Cola …) in ki ustvarijo 80 odstotkov vse odpadne embalaže; Slopaku plačujejo stroške prevzema, sortiranja in predelave. Prenos obveznosti, tudi finančnih, ravnanja z odpadno embalažo na tistega, ki daje embalirane izdelke na trg, namreč zahteva krovna evropska direktiva o embalaži in odpadni embalaži, ki ji sledi tudi slovenska zakonodaja.

Med Gorenjci pa so najboljši Blejci in Blejčani, ki na prebivalca zberejo in predelajo 69,19 kilograma odpadne embalaže, čeprav bi jim nekateri ta primat radi odvzeli na račun dejstva, da živijo v turističnem kraju, v katerem naj bi živelo in smetilo manj prebivalcev, kot jih je uradno prijavljenih. Zato naj bi bili po mnenju nekaterih boljši kazalec uspešnosti ločevanja odpadne embalaže prebivalci Maribora, Kungote, Pesnice, Selnice ob Dravi, Lovrenca na Pohorju, Ruš, Hoč - Slivnice, Miklavža na Dravskem Polju, Starš in Rač - Frama, za katere prevzem odpadne embalaže opravlja Snaga JP Maribor, d. d., ki zberejo 35,63 kilograma odpadne embalaže na prebivalca. Tretji najboljši zbiralci živijo v Škofji Loki in Železnikih in jim uspe zbrati 27,34 kilograma odpadne embalaže na prebivalca, četrti pa z 21,45 kilograma na Vrhniki in v Borovnici.

Kako je mogoče, da so na Bledu toliko boljši od slovenskega povprečja? Razlog je preprost: gora pride k Mohamedu in ne Mohamed h gori, kar je spričo dejstva, da ljudje na Bledu v glavnem živijo v hišah in so bloki prej izjema kot pravilo, mogoče. Jožica Peljhan, strokovna tehnična sodelavka Infrastrukture Bled: »Ljudje pri nas zastonj dobijo plastične vreče, v katere lahko odlagajo papir in plastiko, ki jih nato pobiramo od vrat do vrat. Tako enkrat na mesec pobiramo papir, dvakrat na mesec pa plastično embalažo. Za ta način ločevanja in zbiranja odpadne embalaže smo se odločili zato, ker smo izhajali iz predpostavke, da s(m)o ljudje pač lena bitja in se nam pogosto ne ljubi potruditi do zbiralnih mest.« Tam sicer še vedno zbirajo steklo in pločevino, o ločevanju bioloških odpadkov pa za zdaj zgolj razmišljajo, največ zato, ker gre za podeželje, kjer ljudje svoje biološke odpadke sami kompostirajo.

Zanimivo je, da na Bledu ločujejo papir šele od lani, plastično embalažo pa od leta 2004, a kljub temu dosegajo tako vzpodbudne rezultate. Na Vrhniki, na primer, kjer se radi pohvalijo, da ločijo in dajo v predelavo 50 odstotkov komunalnih odpadkov, s čimer se uvrščajo visoko tudi v evropskem merilu, se z ločevanjem odpadkov načrtno ukvarjajo že deset let. »Veliko dajemo na ozaveščanje ljudi in ko se nekdo priseli v našo občino, dobi gradivo, v katerem jasno piše, kako se ločevanja odpadkov lotevamo na Vrhniki,« pojasnjuje Jernej Fefer iz Komunalnega podjetja Vrhnika. Neupoštevanje pravil prinese kršilcu najprej prijazno opozorilo komunalnega podjetja skupaj z navodili, kako naj se pravilno loti ločevanja, in opomin, da bodo odgovorni čez sedem dni ponovno preverili vsebino njegovega zabojnika. Ti ukrepi kršilce v večini primerov disciplinirajo, sicer so po občinskem odloku sankcionirani z 200 evri globe.

Tudi sicer so za nadzor predpisov pristojne občinske nadzorne službe, saj so tudi za zbiranje in prevoz odpadkov iz gospodinjstva pristojne občinske javne službe, ki jih občine zagotavljajo prek svojih javnih služb.

Najprej je treba pomesti pred svojim pragom

Že dolgo ni nobena skrivnost, da je odlaganje odpadkov na odlagališčih slovenska najbolj stalna praksa, torej, najslabša in najmanj zaželena možnost za okolje, saj odlaganje ne pomeni samo izgube dragocenih virov, ampak tudi več odlagališčnih plinov, ki vsebujejo 60 odstotkov metana, ta pa sodi med toplogredne pline. Poleg tega odlaganje na odlagališča sploh ni poceni, kar je po svoje celo dobro, saj naj bi bile prav visoke okoljske dajatve za odlaganje neke vrste dodatna vzpodbuda za iskanje novih možnosti ločevanja in predelave odpadkov. Prav tako nam že kronično primanjkuje prostora, kamor bi lahko odlagali vso svojo vsakdanjo svinjarijo. Ljubljansko odlagališče Barje, na primer, ima pri sedanji količini odpadkov – 178.000 ton na leto – predvideno življenjsko dobo še do leta 2013 ali 2014.

Planeta torej ne rešujejo samo v Kjotu, rešujemo ga lahko vsi. In to dobesedno tako, da začnemo pometati pred svojim pragom. Zmanjševanje toplogrednih plinov se namreč začne pri nas doma. Z ločevanjem odpadkov ali še bolje tako, da jih sploh ne proizvajamo. Da izdelke za enkratno uporabo zamenjujemo s trajnejšimi, namesto papirnatih prtičkov uporabimo tiste iz blaga, na primer, ali pa da baterije za enkratno rabo zamenjajo tiste za ponovno polnjenje. Da gremo v trgovino z nakupovalno košaro in se izognemo nakupu vrečk. Ali pa da namesto aluminijaste folije za shranjevanje živil uporabljamo priročne plastične posodice, ki jih je mogoče uporabiti znova. Tisoč drobnih in na prvi pogled nepomembnih možnosti, skratka, ki lahko pomagajo ohraniti naš planet. •

Branka Grujičić

Zabojniki z modrimi, rumenimi in zelenimi pokrovi pred hišami ne stojijo zato, da imajo ljudje na voljo več možnosti, kam odvreči svoje (po)mešane odpadke, ampak zato, da jih lahko odlagajo ločeno in s tem pomagajo ohranjati okolje.

Vir: Sobotna priloga