Javnost je v njima videla le eno, čeprav sta bila ves čas dva. Ona, Katarina, ki je v to njuno plesno ednino prinesla občutek za red in disciplino, in on, Andrej, ki ji je vlil optimizem, vizijo in prepričanje, da se vse da.

Rdečelaska, ki sama zase pravi, da ni talentirana za ples in si je vse naslove ter priznanja prislužila s trdim delom, in temnolasec, rojen talent za ples, ki sicer tudi rad načrtuje svoje plesno življenje, a vrata zmeraj pusti rahlo priprta, za vsak primer, da se v zadnjem hipu lahko odloči tudi drugače. Kajti takrat, ko gre vse narobe in ko odpovejo vsi načrti, je on najboljši in najbolj bojevit.

Na videz krhko žensko bitje, ki je v tem paru znalo odigrati žensko vlogo in brez nasprotovanj in občutkov podrejenosti slediti njegovi moški viziji, ter samozavestni samec, ki je znal voditi sebe in njo naprej, do zmag.

Nežna, tiha in preudarna Venturinijeva, ki nima nič proti temu, da moški vodi, tako v poslu kot zasebno, in včasih naredi prav vse po svoje, pa ima njen moški kljub temu občutek, da je on avtor zamisli, ter energični, zgovorni in spontani Škufca, ki želi težave, povezane z njemu ljubimi ljudmi, rešiti takoj.

Pisali so, da sta lep par. Ona ravno prav manjša od njega, on ravno prav visok in lep, oba skupaj pa skladna, všečna celota. Njo so opisovali kot elegantno, čeprav se ni nikoli zavestno ukvarjala s tem in je vse tisto, kar je pokazala na plesnem parketu, zgolj odraz tega, kar se tudi sicer skriva v njej. Opisovali so tudi njegove plesne gibe in morali pri tem z borze besed spet vzeti tisto na e, čeprav se tudi on ni nikdar posebej trudil za to.

Se je pa vedno zavedal, kaj pomeni biti plesalec, in je to tudi živel. Ona pa seveda tudi. »Vedno sva želela biti pristna, nenarejena,« reče ona. On pa: »Moral sem se naučiti, kako pokazati, kaj čutim med plesom.« Ona čaka na nadaljevanje, ki ga ni, in nadaljuje: »Ljudje se sprašujejo, zakaj se včasih med plesom smejiva. To ni narejen nasmeh, ker midva nikoli nisva bila narejena. Nasmeh je odraz zadovoljstva, svobode. Kajti bolj ko treniraš, večji občutek svobode imaš in bolj uživaš v tistem, kar počneš.«

Bila sta dva, cilj pa je bil ves čas eden – biti najboljši, vrhunski. Vedno in povsod. Grmelo je in se bliskalo, ko sta se prebijala navzgor, tekle so solze in padale težke besede, a je na koncu zmeraj zmagal ples. Bila sta tam zaradi njega in on je bil tam zaradi dvojca Venturini-Škufca, para, ki mu tudi plesni strokovnjaki priznavajo, da je bil na začetku kariere velikokrat prikrajšan za dober rezultat. »Na začetku nisva imela samozavesti velikega naroda, bila sva samo pridna Slovenca, ki sta se ves čas zavedala, da morata vse narediti sama,« pojasnjuje ona, on doda, da je to tezo potrdil tudi njun bioenergetik in dolgoletni prijatelj Brane Skubic, rekoč, da morata biti vsaj desetkrat boljša od drugih. »Tako, nama je govoril, ne bodo mogli pogledati stran, ker pač še nikoli niso slišali za Slovenijo, in bodo morali priznati vajino plesno veličino.«

In tega sta se držala. Vlagala sta in garala in vsako leto bolje razumela svojega trenerja Fredija Novaka, ki jima je na začetku skupne kariere, takrat, ko je bilo njej osemnajst let, on pa se je ravno bližal magični osemnajstici, rekel: »Čez deset let se bo poznalo, če se bo kdaj sploh poznalo.« Trenirala sta, in ko ni bilo uspeha, sta trenirala še bolj, poslušala kritike trenerjev in sodnikov ter dočakala dan, ko se sodniki ob omembi njunega imena in države niso nič več spraševali, kje neki je ta njuna Slovakija.

Sta čutila odgovornost do te Slovenije, ki sta ji utrla pot med plesne zvezde? Le enkrat, dvatisočprvega, ko sta v dneh pred svetovnim prvenstvom v ljubljanskem Tivoliju medijem razložila, da si želita zmagati. Plesalci so prihajali v dvorano, in ko sta vstopila Venturini in Škufca, je dvorana ponorela. »Nikoli ne bom pozabil, da sem ob tem aplavzu dobil dodatnih sto kilogramov. Namesto da bi letel po parketu, sem bil povsem na tleh,« odgovornost do domačega občinstva pojasni on. »In ko so pri razglasitvi rezultatov od šestega mesta navzgor prišli do drugega mesta in sva ostala edina kandidata za zmago, se mi je zdelo, da sem prav slišala, kako je gledalcem v dvorani padel kamen od srca,« reče še ona in upre svoj pogled naravnost vanj, počaka, ali bo še kaj dodal, nato pa nadaljuje. »Midva sva pač takšna človeka, da če nekaj rečeva, to tudi misliva. In ker sva rekla, da si želiva zmagati, sva čutila strašno odgovornost.«

Bilo je prvič, da sta na glas rekla, da želita zmagati. Vse do Tivolija 2001 sta namreč vedno želela le dobro odplesati svoj ples, biti najboljša, popolna.

Želja tudi letos ostaja ista. Le da si jo bosta izpolnila samo še enkrat, drugega marca v Cankarjevem domu, ko bosta po sedemnajstih letih končala skupno plesno kariero. Vesta, da bo slovo ganljivo in da bosta najbrž jokala, ker bo to res nepreklicni konec, po katerem bo ona odšla med »civile«, on pa se bo dal na trg in skušal poiskati novo ravno prav majhno, ravno prav vodljivo in ravno prav disciplinirano plesalko. »Ne bo lahko, ker sem navajen na najboljše,« pravi on in ona spet upre vanj tisti njen pogled.

Branka Grujičić

Vir: Kult