Stoji učilna zidana, pred njo je Prešernova. In na številki šest je dopoldne vsa popljuvana, bi lahko nadaljevali. Mimoidoči se z gnusom izogibajo čikom in mastnim pljunkom, stranskim produktom tistih srednješolcev, ki ne morejo preživeti dopoldneva brez cigarete. Stare gospe, v tem koncu Ljubljane skorajda večinsko prebivalstvo, spretno vijugajo s svojimi nakupovalnimi vozički med mladostniki in njihovimi izločki, da ne bi nagravžne svinjarije na kolesih zanesle v svoje domove.

Prešernova, številka devet, na drugi strani ulice. Podobna scena. Pljunki in ostanki cigaret, do koder ti seže oko. Na trojki pod balkončkom, ki ponuja zavetje v deževnih dnevih, še večja groza. Ostanki hrane, papirji od sendvičev in pločevinke, obvezni čiki in mastni izpljunki. In mularija, ki te kot za šalo pošlje v tri pm.

»Opazili boste, da je zelo pomemben del ne le izobraževanje v programu, za katerega ste se odločili, pač pa tudi vzgojno delo, saj smo vendar vzgojno-izobraževalni zavod,« piše njihova ravnateljica na šolski spletni strani. Se njeno vzgojno delo konča na izhodu iz šole? Je prav nič ne moti, da se mora do delovnega mesta prebiti čez potoke sline?

In ali ji ni čisto nič nerodno, da njen vzgojno-izobraževalni zavod kaže tako slinasto zunanjo podobo le streljaj od vhoda v vladne prostore za vogalom? Da je samo petdeset metrov naprej protokolarni vhod v predsednikove prostore in da tod okoli kakšen dan mrgoli uglednih tujih gostov?

Ti imajo tudi sicer na Prešernovi, nekoč eni lepših ulic v Ljubljani, kaj videti. Točno nasproti protokolarnega vhoda, tam, kjer kakšen dan pogrnejo rdečo preprogo in goste z ustreznim pompom pospremijo na obisk k predsedniku države, se na nekdaj lepi meščanski hiši bohoti nič kaj lep in ugleden zaščitni oder. Navadno žičnato ograjo, prekrito z zeleno folijo, kakršno mamce uporabljajo za varovanje svojih gredic pred nadležnimi ptiči, so na hišo pritrdili z verigami, in to zato, ker je fasada dotrajana do te mere, da odpadajoči deli ogrožajo mimoidoče.

Seveda to ni edina fasada v ulici, ki je že zdavnaj povedala svojo zgodbo; domala vse hiše kažejo podobno načet obraz. Pri naših sosedih se kaj takega gotovo ne bi moglo zgoditi in bi hiše obnovili, četudi se stanovalci ne bi mogli dogovoriti, koliko bo kateri prispeval za obnovo. V Avstriji, na primer, mojstri preprosto pridejo, hišo obnovijo in se lastnikom »usedejo« na tekoči račun. Nikogar ne zanimajo žalostne zgodbe o pomanjkanju denarja. Če hočete stanovati v centru mesta, je pač treba plačati za to. Tudi tako, da uredite fasado hiše.

V našem državnem protokolu najbrž niso najbolj ponosni, ko svoje goste vozijo k našim državnikom z viške strani in jim morajo kazati to žalostno ulico, ki se kiti z imenom našega največjega pesnika. No, če imajo tuji ugledni gostje srečo, si lahko na Prešernovi ogledajo tudi izruvane nasade rož pred predsedstvom ali pa udrte strehe avtomobilov, ker so se opiti študentje iz študentskega kluba v bližini pač odločili, da bodo šli domov po strehah avtomobilov.

To je Prešernova. Ulica, na kateri je vsaj pet tujih veleposlaništev, predsedstvo, ki ima uraden vhod sicer za vogalom na Erjavčevi, protokolarnega pa prav na Prešernovi, in eden od dostopov do Cankarjevega doma. In ulica, ki bi jo lahko kdaj vsaj s pogledom ošvrknila policaja, ki varujeta predsednikove in premierjeve prostore. Samo do vogala stavbe, ki jo varujeta, bi morala kdaj stopiti in pogledati, kaj se jima dogaja pred nosom. To najbrž smeta, glede na to, da stavbi, ki ju varujeta, mejita tudi na Prešernovo.

Je pa seveda vprašanje, ali bi se ju kdo bal in ali ne bi kakšen pljunek s številke šest, ki se ne zmeni za ravnateljičine vzgojno-izobraževalne metode, priletel tik pred njune policijske čevlje.

Branka Grujičić

Vir: Jana