Kriv je Ranko Novak. Za gumijaste rokavice, zaščitno obleko in plinsko masko. In za kislino tudi. Če pred več kot dvajsetimi leti namreč ne bi skupaj sedeli v nekem lokalu in ne bi pripomnil, da bi njegovi notranji opremi dodali piko na i jedkani kozarci, in potem dodal še, da jih pri nas tako ne zna delati nihče več, je vprašanje, ali bi kdaj zaplul v svet kislin. Morda bi jih spoznal tudi brez te dodatne vzpodbude, ker so bile skorajda logično nadaljevanje njegove dotedanje kariere – ukvarjal se je namreč s sitotiskom in imel svojo tiskarno –, zagotovo pa bi se usodno srečanje zgodilo pozneje.

Tako pa ga je bilo mogoče skoraj nemudoma po tem pogovoru srečati v Centralni tehnični knjižnici v lovu na literaturo s tega področja. To, da mojstri jedkanja stekla izumirajo – in to ne samo pri nas, kjer, roko na srce, poleg njega sploh ni več nobenega takega zanesenjaka, ki bi se prostovoljno igral s kislino, ampak tudi v Evropi, kjer jih je samo še kakšnih pet –, je že vedel. Da lahko pozabi na ilustrirano strokovno literaturo, ki bi mu olajšala prve korake v svet jedkanja stekla, je spoznal takrat, ko je brskal po policah.

A jo je na koncu našel. Knjigo, staro in še nikoli odprto, takšno, da je moral najprej razrezati pole, preden mu je razkrila svojo skrivnost o tem, kako so nekoč, ob koncu prejšnjega stoletja, ko je ta obrt najbolj cvetela, spretni mojstri s kislinami navadno steklo spreminjali v umetnine.

In je začel. Trajalo je celih deset let, preden je nehal delati katastrofalne napake. To ne pomeni, da jih danes ne dela več; pomeni le to, da po toliko in toliko razbitih šipah, drobnih smeteh, ki so med ustvarjalnim procesom nekako zašle tja, kjer nimajo kaj iskati, po vseh neuspelih jedkanjih, napačno nanesenih zaščitnih maskah, ki poskrbijo za to, da kislina opravi svoje delo le tam, kjer je to res zaželeno, napake ostanejo tam, kjer so tudi nastale. V delavnici.

Na Wolfovi v središču Ljubljane, na kateri je nekoč imel delavnico za umetniško obdelovanje stekla tudi mojster I. F. Klein, ki se s svojimi graviranimi stekli tako kot njegov steklarski »sosed« uvršča v sam vrh evropske steklarske dediščine in je v nepojasnjenih okoliščinah umrl na vrhuncu kariere ob koncu druge svetovne vojne. Ampak to je izvedel šele po tem, ko se je v svoji kletni delavnici, polni stekla, šablon in strupenih tekočin, že petnajst let mučil z vprašanjem, kako obrt, ki izumira, vrniti v naš, moderen, kiča in plastike poln vsakdan.

Čeprav njegove mojstrovine krasijo okna stolnice svetega Nikolaja v Ljubljani, mogoče pa jih je občudovati tudi na vhodnih vratih Slovenske filharmonije, bi večina Ljubljančanov najbrž prisegla, da jih ni videla še nikoli. Ali pa bi se morda zgodil podoben incident, ki se je primeril pred leti, ko je mojster v tajništvu Filharmonije prosil za dovoljenje za fotografiranje pred svojim izdelkom na vhodnih vratih. »Ne,« je rekla tajnica takrat, »jaz tukaj delam že vrsto let in vam lahko zagotovim, da takšnih oken, na katerih bi bile ob pomoči kisline pričarane čudovite podobe, pri nas ni.«

Mislila je resno. Ni jih opazila, četudi so jo sprejele, ko je prišla v službo, in ji zaželele lep dan, ko se je vračala domov. »Pomanjkanje meščanske prefinjenosti,« stanje duha, ki ne zmore prepoznati lepote in vrednosti vseh ur ročnega dela, vloženega v mojstrovino, pokomentira svobodni umetnik, ki si vsakdanji kruh služi kot pogodbeni skrbnik nepremičnin v Kinoteki, ker je s tem umetniškim poslom, ki je, kot pravi, umazan v vseh pogledih, težko preživeti.

Saj ne da ne bi imel dovolj naročil, le delo je precej zamudno in je vse tiste ure, preživete v delavnici, težko pravično in pravilno ovrednotiti. Za svoj zadnji projekt, izdelavo petdesetih šip v uradu predsednika države, je na primer porabil pol leta. Seveda ni ždel v tisti svoji kleti celih šest mesecev skupaj, ker se je bil že zdavnaj navadil delati v intervalih, a je imel zaradi uporabe povsem novega postopka, ki ga ni preizkusil še nikjer, še malce več dela kot sicer. Že to, da sam meša kisline, ker jih zaradi redkosti »kislinskih zanesenjakov« ni mogoče kupiti v trgovini, terja dodatno pozornost in čas.

Tako kot zmeraj je tudi tokrat vse šipe izdelal dvakrat, za vsak primer, če bi se katera kdaj razbila ali pa bi se kaj takega, bog ne daj, zgodilo že med kaljenjem; vse svoje jedkane šipe zaradi varnosti uporabnikov namreč kali v delavnici v Krškem. Petindvajset let črepinj, pač.

Če si faliran študent arhitekture, po lastnih besedah obsojen na večni študij, iščeš še intenzivneje in se kar naprej učiš, kako s kislino odvzeti material – in to tako, da bo steklo na koncu nekje bolj, drugje manj motno ter bo nastala nežna, prosojna slika, ki občudovalcu diskretno prikrije vse tisto, kar se skriva za njo.

Odvzemanje in ne dodajanje materiala je namreč posebnost umetnosti jedkanja stekla. Čeprav ga je Aleš Lombergar, Mariborčan, pred veliko leti priseljen v Ljubljano, že tudi kdaj dodal. Ko je za slovenski protokol izdelal arabesko, obdelano s posebnim postopkom jedkanja stekla s pozlato, ki ustvarja izjemen občutek tretje dimenzije, je že bilo tako. Skupaj z zemljevidom Arabije iz šestnajstega stoletja jo je razstavil v Združenih arabskih emiratih in Arabci so bili navdušeni.

Tako kot so navdušeni obiskovalci kazinoja v Badnu pri Dunaju, gostje na luksuzni križarki Crystal Symphony in tovarnar Floetotto, ki se tudi lahko postavijo z njegovimi jedkanimi stekli. Prefinjene meščanske duše z občutkom za lepo, pač.

Branka Grujičič

Vir: Kult