Sredi šestdesetih, ko se je udeležil prvega plesnega tečaja, bi menda le malokdo verjel, da bo ta tihi, sramežljivi, štorasti Tomaž nekoč postal ena vodilnih osebnosti v svetu plesa. »Nisem bil poseben plesni talent. Večino doseženega sem ustvaril s pridnostjo.«

Kajti s trudom in marljivim delom se da narediti marsikaj, samo če si človek tisto, kar se skriva v njem, upa spustiti na plan. »Občutek za ritem ima vsak od nas, vendar nam razne družbene norme že od nekdaj preprečujejo, da bi ga prepoznali in razvili.« Brezupnih primerkov menda ni, vsakdo se lahko nauči plesati, samo začeti je treba, pa četudi čisto na začetku. »Nekateri se zdijo samim sebi štorasti in mislijo, da jih tako vidijo tudi drugi. Pri tem pa pozabljajo, da tako kakor sami ne vidijo vsega sveta, tudi ves svet ne vidi njih.«

Plesati je namreč lepo in močno koristno in pravzaprav sta glasba in ples med redkimi stvarmi, pri katerih z dotikom in pogledom razvijemo stik s sočlovekom. Če želimo zaplesati z nekom, pa se moramo naučiti dajati in sprejemati informacije, da lahko ustrezno uskladimo gibanje. To pa je lahko v tem prenapetem svetu individualistov za nekatere silno težko.

Zlasti za moške, ta po naravi preveč analitična bitja, ki želijo vsaki stvari priti do dna, preden se spustijo v novo avanturo. »Analizirati hočejo vsak korak, treba jim je povedati, da koraku naprej sledi korak nazaj, in potem hočejo vedeti, kaj sledi temu. Potem jim preprosto zmanjka časa, da bi vse to uskladili z glasbo.« Ženskam vsega tega, kar potrebujejo moški, ni treba razlagati. Preprosto vedo. Ples dojemajo vseobsegajoče, čutijo ga in vidijo, ga sprejmejo takega, kakršen je, nič ne komplicirajo in se prepustijo občutkom. Aktivnejša desna polovica možganov pač.

Da leva in desna usmerjata naša življenja, četudi se ne prepustimo glasbi in plesu, je Tomaž Ambrož ugotovil pred petnajstimi leti ob prebiranju knjige o uporabi desne polovice možganov pri risanju. Pa se je odločil, da bo razvil preproste vzorce plesnih korakov, ki jih bodo njegovi tečajniki lahko hitro osvojili, da bodo torej na hitro opravili s tisto razumsko-gibalno stranjo zgodbe in se nato prepustil desni, umetniško-zaznavni zgodbi. Zato, pravi Ambrož, v njihovi plesni šoli ljudem ne »prodajajo« znanja, ampak veselje. Razume pa se, da za tako preprosto podajanje snovi človek potrebuje veliko znanja.

Tomaž Ambrož ga ima. Potem ko sta 1978 z Natašo Nagode Ambrož zmagala na državnem prvenstvu, na katerem je sicer nastopalo šest parov, je ugotovil, da je konec njegove tekmovalne kariere, ker človek pač ne more plesati in tekmovati s svojimi učenci. In sta z Natašo postala trenerja, se odpravila v Veliko Britanijo na šolanje in začela svoje znanje posredovati mladim. Za njima je 19 let plesanja v Kazini in 18 let dela v njuni plesni šoli Urška, ki se je lani preselila z Gospodarskega razstavišča v Ljubljani, kjer je nastala, v Župančičevo jamo.

V svoji plesni šoli, v kateri se zbirajo ljudje, ki imajo radi družbo in ki je dobila ime po Prešernovi Urški, ker se lastniki ves čas trudijo gojiti slovensko šolo, v kateri bi plesalci lažje dojeli, kar pač morajo dojeti, se ves čas drži osnovnega pravila, ki se ga je naučil od svoje najboljše učiteljice Peggy Spencer. »Vedno je govorila, da je izjemno vesela, ker lahko predava, in da svojim študentom pove vse, kar ve. Ničesar ne obdrži zase, tako kakor je v plesnem svetu mnogokrat v navadi. Kot pravi, je to edino zagotovilo, da se bo zelo kmalu spomnila kaj novega.«

Tako odprt skuša biti tudi on, ki se je s sodelavci spomnil znamenite maturantske četvorke. Slovenski maturanti se bodo 18. maja točno opoldne že sedmič zapored zavrteli po ulicah slovenskih mest in skušali izboljšati svoj rekord, s katerim so se že večkrat vpisali v Guinnessovo knjigo rekordov. »V svetu tekmovalnega plesa je zmeraj tako, da zmaga samo eden ali ena skupina, vsi drugi pa so zgolj lučke, ki pripomorejo k temu, da zmagovalec še bolj zažari. Jaz sem si želel imeti hkrati tisoč svetovnih prvakov, ki žarijo z enako močjo in z enakim žarom.«

Pri pripravi tega projekta je ugotovil, da vsi ljudje reagiramo na glasbo in ples pravzaprav enako; da nas odpeljeta proč od sedanjosti in nam odpreta nove svetove. Če se jima le pustimo zapeljati.

Branka Grujičič

Glasba in ples nas odpeljeta proč od sedanjosti in nam odpreta nove svetove.

Vir: Kult