Starši slovenskih otrok in mladostnikov najbrž vedo, kako je z navadami in obnašanjem njihovih potomcev. Ali vsaj mislijo, da vedo. Kajti sami jih prav gotovo ne sprašujejo prav pogosto, kolikokrat na teden pijejo alkoholne pijače, kadijo tobak ali marihuano, kako ocenjujejo svoje zdravje ali kolikokrat v zadnjih mesecih so bili prisotni pri trpinčenju drugih otrok. Zato so slovenske 11-, 13- in 15-letnike o tem spraševali v nacionalni in mednarodni raziskavi z naslovom Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju. »Nekateri rezultati so presenetljivi in jim bo v prihodnje treba posvetiti več pozornosti,« pravi dr. Helena Jeriček, nacionalna koordinatorka raziskave v Sloveniji.

Človeka naravnost zbode v oči podatek, da se je nasilje med slovenskimi najstniki v primerjavi z letom 2002 povečalo, še zlasti med 11- in 13-letniki.

Žal je res, da je bilo kar 25 odstotkov slovenskih otrok v zadnjih mesecih najmanj enkrat žrtev trpinčenja (leta 2002 – 23 odstotkov), 28 odstotkov (leta 2002 – 23 odstotkov) pa jih je pri trpinčenju sodelovalo. Vedeti moramo, da gre pri trpinčenju za psihično, verbalno ali fizično nasilje, da sta pri tem vrstnika neenakovredna in da gre v bistvu za uveljavitev moči nad nekom, ki je šibkejši od tebe. Fantje so pri tem nasilnejši in so tudi pogosteje žrtve nasilja, največkrat pa se v vlogi žrtve znajdejo 11-letniki. Ne gre prezreti niti podatka, da je bila skoraj polovica (46 odstotkov) vseh anketiranih otrok v zadnjih mesecih vključena v pretepanje. To je alarmanten podatek in nanj bomo, kar se preventive tiče, morali biti v prihodnje zelo pozorni. Otroci z nasiljem iščejo pozornost in sporočajo starejšim, da se z njimi nekaj dogaja. To je neke vrste klic na pomoč.

Kakšna je odgovornost staršev za tako visok odstotek nasilja? Bi lahko rekli, da je tudi posledica permisivne vzgoje sodobnih staršev?

Tega v raziskavi sicer nismo raziskovali, a gotovo je vpliv družine na povečano nasilje otrok pomemben. Čeprav zanj ne moremo preprosto obdolžiti samo staršev, ker tudi oni živijo v nekem okolju, ki jih definira, in ker naši otroci veliko časa preživijo tudi v šoli, se družijo z vrstniki in imajo okoli sebe še cel kup dejavnikov, ki vplivajo na njihovo vedenje. Pri tako kompleksnih stvareh, kot je nasilje, gre za preplet več dejavnikov, raziskave pa kažejo, da žrtve pogosteje prihajajo iz družin, v katerih so bili starši v otroštvu ali pa so še zmeraj žrtve nasilja, in da tisti, ki so nasilni do drugih, prihajajo iz družin, v katerih so tudi starši nasilni. Za povečano nasilje je gotovo nekaj krivo tudi prepričanje, da imajo otroci pravico do svobode in da lahko tudi o pomembnih stvareh odločajo sami. A otroka s tem, ko mu puščamo preveč svobode in mu ne začrtamo jasnih meja, delamo negotovega. Ne more se počutiti varnega, če mora odločati o stvareh, za katere še ni kompetenten oziroma je zanje premalo usposobljen. Otrok ima pravico do avtoritete in do tega, da mu postavimo meje.

Iz katerih socialno-ekonomskih skupin prihajajo žrtve in »mučitelji«?

Primerjava med otroki in mladostniki iz različnih socialno-ekonomskih razmer je pokazala, da – kar se socialno-ekonomskega statusa tiče – glede tega, kolikokrat je bil nekdo žrtev ali je trpinčil druge, statistično gledano ni značilnih razlik. Tako da moramo dejavnike, ki vplivajo na to, in razlage iskati drugje.

Kako sicer socialno-ekonomski status staršev vpliva na otrokovo dojemanje zdravja in sveta okoli njega?

Tudi ta raziskava je tako kot že nekatere pred njo pokazala, da se otroci in mladostniki iz družin z višjim socialno-ekonomskim statusom ocenjujejo kot bolj zdravi, da so bolj zadovoljni s svojim življenjem in da imajo manj psihosomatskih težav kakor otroci iz družin s srednjim in nižjim socialno-ekonomskim statusom. Imajo tudi več prijateljev in se pogosteje družijo z njimi. Iz tega lahko razberemo, da je socialno-ekonomski status zelo pomemben dejavnik za zdravstveno stanje. Žal pa je tudi pri nas socialna neenakost, tudi v zdravju, vedno bolj aktualno vprašanje, zato bi ji morali posvetiti več pozornosti. Prihodnje raziskave bodo morale to področje bolj upoštevati.

Je 11-, 13- ali 15-letnik sposoben oceniti socialno-ekonomski status svoje družine?

Seveda od 11-letnika ne moremo pričakovati, da bo navedel dohodke svojih staršev, zato otroke vprašamo štiri stvari: koliko računalnikov imajo doma, koliko avtomobilov, kolikokrat v zadnjih 12 mesecih so bili na počitnicah in ali imajo svojo sobo. To ve vsak 11-letnik in iz teh podatkov so raziskovalci sestavili lestvico blaginje. Vprašamo jih tudi, kakšen poklic opravljajo njihovi starši oziroma kakšno izobrazbo imajo, in te podatke potem primerjamo s prejšnjimi, nato pa otroke razvrstimo v družine z visokim, srednjim ali nižjim socialnim statusom.

Naši otroci pa niso samo nasilni, ampak še zmeraj kar precej pijejo, čeprav se je odstotek v primerjavi z letom 2002 zmanjšal.

Alkoholne pijače vsak teden ali pogosteje pije pet odstotkov 11-letnikov in dva odstotka 11-letnic, dvanajst odstotkov fantov, starih 13 let, in sedem odstotkov njihovih vrstnic. Pri 15-letnikih ta odstotek naraste na 36 pri fantih in 21 pri dekletih. Odstotki so kar visoki, čeprav je po drugi strani razveseljiv podatek, da 69 odstotkov slovenskih mladostnikov še nikoli ni bilo pijanih. Razveseljivo je tudi, da se je zmanjšal odstotek otrok in mladostnikov, ki so že kdaj v življenju kadili tobak, in tudi odstotek tistih, ki kadijo vsak dan, pri 15-letnikih je na primer padel s 23 odstotkov na 13.

Zanimiv je podatek, da se je odstotek tistih, ki alkohol pijejo vsak teden ali pogosteje, znižal povsod razen pri 13 let starih dekletih, kjer je višji v primerjavi z letom 2002 (pet odstotkov leta 2002, sedem odstotkov leta 2006). Zakaj je ta odstotek višji prav pri njih?

Razveseljivo je, da mladi manj pijejo kakor leta 2002, težko pa komentiram, zakaj je ta odstotek višji prav pri 13-letnicah. Je pa ta odstotek na primer še vedno relativno nizek v primerjavi s 15-letnicami, kjer – po podatkih sodeč – vsak teden ali pogosteje pije 21 odstotkov deklet. Tako na splošno pa bi rekla, da je obdobje med 13. in 15. letom relativno težko obdobje, v katerem mladi iščejo in preizkušajo vse mogoče. To je del odraščanja in iskanja smisla ter odgovorov na vprašanja.

Oboji, dekleta in fantje, v primerjavi z letom 2002 pogosteje pijejo pivo (oziroma mešanice s pivom) kot pa vino (oziroma mešanice z vinom). Zanimivo je, da se odločajo za pivo, ki je dražje od vina, in človek za to, da se omami, potrebuje večjo količino popite pijače.

Vprašanje je, zakaj otroci pijejo alkohol: da bi bili pijani ali zaradi česa drugega. Dejstvo je, da je vino med mladimi ostalo enako priljubljeno, poraba piva pa se je povečala (deset odstotkov leta 2002, skoraj petnajst odstotkov leta 2006). Morda povečanje lahko pripišemo temu, da se je na slovenskem trgu pojavil cel kup že pripravljenih mešanic s pivom, medtem ko pripravljenih mešanic z vinom še ne prodajajo, vsaj v trgovinah ne.

Slovenska dekleta so v vseh anketiranih starostnih skupinah podobno kot leta 2002 bolj kritična do svojega zdravja in se ocenjujejo kot bolj nezdrava od fantov. Lahko to kritičnost pripišemo tudi temu, da dekleta prej odrastejo, se prej začnejo zanimati za zdrav način življenja in prej vedo, kdaj nečesa ne delajo prav?

To, da se dekleta dojemajo kot manj zdrava oziroma so bolj kritična do svojega zdravja, ni slovenska posebnost. Če pogledamo mednarodne podatke za leto 2002, so dekleta skoraj povsod bolj kritična od fantov. Torej moramo vzroke za kritičnost iskati v razvojnih značilnostih. Gotovo je eden od dejavnikov, ki vpliva nanjo, tudi dejstvo, da dekleta prej odrastejo in se začnejo zanimati za to, kdo so, kaj bi rada v življenju počela itd. Zdi pa se mi, da bi to kritičnost lahko povezali tudi s tem, da so dekleta bolj kritična tudi do svoje zunanjosti in bolj nezadovoljna s svojim videzom ter da svoje telo pogosteje kot fantje dojemajo kot predebelo, čeprav izmerjeni podatki tega ne kažejo.

Bi lahko rekli, da je to povezano tudi z zgodnejšo puberteto? Starši ugotavljajo, da so njihovi otroci veliko prej v puberteti, kot so bili nekoč.

Strokovnjaki res ugotavljajo, da se zdaj puberteta pojavlja prej, in morda bi s tem dejavnikom lahko razložili nekatere težave 13- in 15-letnikov. Po drugi strani pa je zelo težko razložiti podatek, da so mladi v nekaterih drugih raziskavah, opravljenih v Sloveniji, navedli, da je ena njihovih glavnih vrednot zdravje. Ta obsedenost mladih z zdravjem se mi zdi precej presenetljiva in nenavadna. Gotovo je to tudi zaradi tega, ker se o zdravem življenju vse več govori in piše. Dober odziv pri starejših je razumljiv, ker se pri njih že začenjajo pojavljati težave, nerazumljivo pa se mi zdi, da je zdravje pri mladih tako zelo cenjena vrednota. Za pojasnitev tega fenomena bi morali opraviti podrobnejše raziskave, predvsem kvalitativne, naša raziskava pa nam daje »le« širšo sliko o tem, kaj se dogaja v populaciji 11-, 13- in 15-letnikov.

Imam občutek, da bi bili danes vsi, tudi otroci, radi zdravi, ne da bi za to kaj naredili. V bistvu to kažejo tudi podatki o telesni aktivnosti naših mladostnikov, ki so v primerjavi z letom 2002 telesno manj dejavni.

Podatek, da smo tako pri dekletih kot pri fantih v primerjavi z letom 2002 našteli manjši odstotek otrok, ki so telesno dejavni vsak dan po eno uro vsaj pet ali več dni na teden, zbuja skrb. Še zlasti če ga povežemo s podatkom, da naši otroci več časa preživijo za računalnikom in pred televizorjem. Samo pet odstotkov otrok med tednom ne gleda televizije, kar 17 odstotkov pa je takih, ki jo gledajo štiri ure ali več. Kar visoka številka, čeprav se je v primerjavi z letom 2002 gledanje televizije med tednom zmanjšalo.

Drastično pa se je povečala uporaba računalnikov, posebno pri dekletih. Lahko govorimo o begu pred resničnostjo?

Leta 2002 je relativno malo deklet uporabljalo računalnik, letos pa se je ta odstotek dvignil; tako so se povečali odstotki deklet, ki uporabljajo računalnik štiri ure ali več pri 11-letnicah z dveh odstotkov na pet, pri 13-letnicah z odstotka na deset odstotkov in pri 15-letnicah z 0,8 odstotka na 12 odstotkov. Ali gre za beg pred resničnostjo, iz podatkov ni razvidno. Možno je, da kakšen mladostnik postane zasvojen z računalnikom, čeprav je to odvisno od osebnostnih značilnosti posameznika. Ko smo otroke v raziskavi spraševali, za kaj uporabljajo računalnike, se je izkazalo, da jih fantje uporabljajo predvsem za igranje igric, dekleta pa za pošiljanje elektronske pošte, domače naloge in klepetanje. Pri komentiranju je treba vedeti tudi to, da uporabo računalnikov vzpodbujajo tudi naše šole, da otroci na spletu iščejo podatke za domače naloge itd. Zanimivo pri tem je tudi to, da so samo trije odstotki otrok navedli, da doma nimajo računalnika, in da ena tretjina otrok računalnika sploh ne uporablja.

Malce presenetljiv je podatek, da je leta 2006 v primerjavi z letom 2002 manj otrok poročalo o psihosomatskih simptomih (glavoboli, bolečine v želodcu, hrbtu, razdražljivost, nervoza, nespečnost, omotičnost in potlačenost), ki se pojavijo več kot enkrat na teden. Vemo, da v šoli od mladih zahtevajo vedno več, da so večja tudi pričakovanja staršev, zato bi pričakovali drugačne rezultate.

Tudi mene so ti podatki presenetili, čeprav gre v bistvu za majhne razlike. Če pa gledamo posamezno populacijo, je ta odstotek pri 11-letnikih še vedno skrb zbujajoč, saj jih kar 16 odstotkov navaja, da te simptome doživljajo več kot enkrat na teden. Pri 13-letnikih je takih otrok 23 odstotkov in pri 15-letnikih 22 odstotkov. Gre za relativno velike odstotke, a v primerjavi z letom 2002 nismo zaznali porasta, ki bi ga vsi pričakovali. Razloge za to bodo najbrž pokazale dodatne raziskave o duševnem zdravju naših mladostnikov, katerih rezultatov pa še nismo obdelali.

Je pa malce pretresljiv podatek, da se je povečal odstotek tistih otrok, ki gredo zvečer lačni spat, ker doma ni hrane.

En odstotek otrok je odgovoril, da gredo lačni spat vsak dan, en odstotek, da se jim to zgodi pogosto, 11 odstotkov pa jih je odgovorilo, da se to zgodi redko. Vedeti moramo, da so v teh 13 odstotkih skriti vsi, ki gredo kdaj lačni spat, zato bo treba to področje podrobneje raziskati. Pri nas še zmeraj veliko damo na zunanji blišč, na avtomobile, hiše itd., da pa je vprašanje, kakšno je stanje v naših hladilnikih. Seveda je možno tudi to, da so otroci napisali, da gredo lačni spat, ker doma ni takšne hrane, ki jo imajo radi, in gredo zato raje lačni v posteljo, čeprav smo jih eksplicitno vprašali, ali gredo lačni spat, ker doma ni hrane. A ostaja dejstvo, da socialne neenakosti v Evropi naraščajo in da pri nas najbrž ni nič drugače.

Pozitivno pa presenečajo podatki o tem, koliko naši otroci in mladostniki komunicirajo s svojimi starši. Kar 90 odstotkov anketiranih naj bi z lahkoto komuniciralo z materjo, 77 odstotkov pa z očetom, kar se sliši skoraj neverjetno.

Tudi nas je ta podatek presenetil, in to že leta 2002. A če pogledamo stanje po letih, vidimo, da je pri 15-letnih takih, ki z lahkoto komunicirajo z materjo, samo še 85 odstotkov, tistih, ki se še vedno dobro razumejo z očetom, pa samo še 70 odstotkov. Ta navezanost z leti torej upada. Nismo jih spraševali, kaj se s starši pogovarjajo, saj se je vprašanje glasilo: kako lahko o stvareh, ki vas najbolj zanimajo, komunicirate s starši, vrstniki … Na voljo so bili odgovori: zelo lahko, lahko … Odstotek tistih, ki so odgovorili zelo lahko, je zelo visok. Tudi druge raziskave kažejo, da se pomen družine pri mladostnikih krepi in da so mladi precej navezani na svojo družino. Zanimivo je, da tako dekleta kot fantje laže komunicirajo z materjo kakor z očetom.

Če se otroci in starši tako zelo dobro razumejo, od kod kratki stik med njimi, zakaj so otroci tako nasilni, zakaj pijejo in se vdajajo drogam?

To bi poskušala razložiti širše. Obdobje odraščanja med 13. in 15. letom je zelo komplicirano obdobje. Mladostnik se sprašuje, kdo je in kaj hoče postati. Gre za psihosocialno krizo, identitetno zmedenost. Otroci so bolj občutljivi, imajo konflikte s seboj in z drugimi, so bolj čustveni. Pokazalo se je, da dekleta, ki laže komunicirajo, te frustracije očitno spravijo iz sebe s pogovorom, medtem ko fantje očitno potrebujejo neke druge ventile za sproščanje, ker jim samo komunikacija ne zadošča.Poskušajo se dokazati s tveganim vedenjem, tudi z nasiljem, poskušajo prepovedane stvari itd. Podatki kažejo, da se z leti komunikacija s starši slabša in postaja močnejši vpliv vrstnikov. Čeprav se otroci o zelo pomembnih vprašanjih, o šolanju in izbiri poklica, na primer, še vedno prej pogovorijo s starši kot z vrstniki. Z njimi se pogovarjajo o oblačenju, preživljanju prostega časa, poslušanju glasbe … Vsekakor pa je dobra komunikacija s starši za vsakega otroka neke vrste varovalni dejavnik.

V anketi otroci trdijo, da jih starši kar v 97 odstotkih vzpodbujajo pri delu v šoli, 94 odstotkov anketiranih pa pravi, da so jim pripravljeni pomagati pri težavah. Iz vsakdanjega življenja vemo, da so starši vedno manj doma in da imajo posledično za svoje otroke vedno manj časa. Od kod ti visoki odstotki?

Ti visoki odstotki lahko kažejo tudi na to, da so starši naših otrok zelo ambiciozni. Kar kaže tudi slika vpisov na gimnazijo; vsi starši si želijo, da bi se njihov otrok vpisal na gimnazijo. Po eni strani to, da so starši otrokom tako zelo pripravljeni priskočiti na pomoč in da jih zanima, kaj njihovi otroci počnejo v šoli, pomeni nekaj dobrega, po drugi pa je vprašanje, ali prav ta želja, da bi bil otrok uspešen, zanj ne predstavlja tudi nekega pritiska.

Se naši otroci in mladostniki razlikujejo od sodelujočih v raziskavah v drugih sodelujočih državah?

Mednarodnih podatkov od lani še ni, tisti iz leta 2002 pa kažejo, da pri nekaterih stvareh da, pri drugih ne. Slovenci smo leta 2002 na primer zelo odstopali v odstotku pitja sladkanih pijač. Ta odstotek se je letos zmanjšal. Precej visoko smo bili tudi glede nezadovoljnosti deklet z lastno težo. Naša dekleta so bila pogosteje na dietah kot v nekaterih drugih državah. Drugače pa je tako, da smo večinoma na sredini in ne izstopamo preveč.

Branka Grujičić

Nacionalna in mednarodna raziskava Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju (Health Behavior in School-Aged Children, HBSC) je narejena na reprezentativnem vzorcu 5130 učencev in dijakov, starih 11, 13 in 15 let. Izvajajo jo od leta 1982 v sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo, in sicer vsaka štiri leta po enotni metodologiji v 41 državah sveta. Slovenija in Inštitut za varovanje zdravja sta se vanjo vključila v šolskem letu 2001/2002, tako da je izvedba v šolskem letu 2005/06 druga izvedba.

Opis slike: Dr. Helena Jeriček je diplomirala iz slovenskega jezika in primerjalne književnosti, magistrirala in doktorirala pa iz socialne pedagogike. Prva v Sloveniji je raziskovala zasvojenost z internetom med srednješolci, kasneje pa se je usmerila v širšo problematiko povezovanja ljudi in grajenja zdravih skupnosti. Od leta 1998 do 2004 je bila mlada raziskovalka na Institutu Jožefa Stefana, na Centru za informatiko in zunajšolsko izobraževanje, kjer je poleg raziskovalnega dela pripravljala in izvajala tudi številne delavnice za srednješolce (vzgoja za medije, učinkovito učenje, medkulturna vzgoja, spoznavanje samega sebe) in za učitelje (o komuniciranju, skupnosti, konstruktivizmu v šoli), v zadnjem času pa tudi za zdravstvene delavce. Leta 2004 se je zaposlila kot raziskovalka na Inštitutu za varovanje zdravja, na Centru za promocijo zdravja, in sicer dela na področju zdravja otrok in mladostnikov ter duševnega zdravja. Je (so)avtorica številnih člankov in knjig Skupnost – izziv osamljenosti, Ko te strese stres, Skupaj premagajmo depresijo.

Vir: Ona