Steklarna Rogaška

Legenda pravi, da je na začetku časov bog Apolon poklical k sebi krilatega konja Pegaza in ga poslal na Zemljo. Ukazal mu je, naj s kopitom udari ob zemeljska tla in odpre vrelec, iz katerega bo pritekla zdravilna mineralna voda. Prav na mestu, ki se danes imenuje Rogaška, je krilati konj ljudem poleg vode zapustil še umetniški navdih, dar mojstrskega ustvarjanja in alkimistično skrivnost spajanja ognja in vode.

A to je seveda le legenda. So pa zato povsem resnični prvi pisni viri iz leta 1665, ki dokazujejo, da so na območju gospoščine zgornji Rogatec že takrat proizvajali steklene posode. Tega leta je namreč Johann Anton von Eggenberg na svoj dom v Krumau poklical svoja dva sinova in zakonita dediča, Johanna Christiana in Johanna Seyfrieda. Z njima je sklenil dedno pogodbo, s katero bosta po njegovi smrti vse njegovo imetje prevzela v last in posest. Johann Christian je po pogodbi nasledil severna posestva na Moravskem, Johann Seyfried pa je v last dobil južna posestva z zgornjim Rogatcem, ki so se razprostirala na nemirnem ozemlju, kjer od kmečkih uporov ni minilo niti sto let. Da bi Anton von Eggenberg pomiril sinove skrbi, mu je na odpečatenem zvitku razkril skriti zaklad njegove dediščine.

Leta 1669 je stari knez von Eggenberg umrl, Johann Seyfried pa je prevzel posestvo in se tam za vse življenje zapisal stari alkimistični umetnosti. Za to je imel ustrezne razmere, saj je tiste kraje takrat pokrival velik bukov pragozd. Mojstri so iz bukove pepelike pridobivali lepo belo steklo. Glas o tem, da v teh krajih vladajo idealne razmere za ustvarjanje umetnin iz ognja in vode, se je kmalu razširil in na to območje so kmalu začeli prihajati mojstri iz Češke, Bavarske, Šlezije in avstrijskih dežel ter tam začeli izdelovati najlepše steklene izdelke tistega časa.

Kot je bil obetaven začetek steklarstva v teh krajih, takšno je bilo tudi nadaljevanje. V osemnajstem in devetnajstem stoletju je tu delovalo od štirinajst do sedemnajst talilnih peči in steklarstvo je doživljalo pravi razcvet. Z gradnjo železnice Trst–Dunaj je v Slovenijo sicer prišlo tudi češko in avstrijsko steklo, a je slovensko kljub konkurenci ohranjalo priljubljenost in na razstavah tistega časa celo osvajalo najvišja mesta. Nato je steklarska industrija v teh krajih v začetku dvajsetega stoletja doživela združitev, ko je William Abel, lastnik združenja izdelovalcev stekla, leta 1926 zaprl steklarno v Zagorju in zgradil novo tovarno blizu Svetega Križa, današnjo Steklarno Rogaška, ki je proizvodnjo začela leta 1927. S tem je vse znanje in tradicijo steklopihaške obrti prenesel na eno mesto.

Proizvodnja je dosegla vrhunec v tridesetih letih dvajsetega stoletja, ko so celo pripravili bogat prodajni katalog izdelkov, in se z nezmanjšano hitrostjo nadaljevala tudi po drugi svetovni vojni, ko je steklarna postala znana predvsem po proizvodnji kristala in je večino svojih izdelkov prodala v Nemčijo in ZDA. Nepričakovan uspeh je privedel do ustanovitve šol, v katerih so šolali mojstre in tako skrbeli za kvaliteto in prenašanje steklarskega izročila iz roda v rod. Razvoj pa je prinesel tudi specializacijo – v steklarni so se specializirali za izdelovanje najkvalitetnejšega kristala.

Tak kristal iz teh delavnic prihaja še danes in se od drugih – češkega, na primer – razlikuje po modrem pridihu, izjemni čistosti in visokem sijaju, ki pa ga lahko uniči že nekaj nepremišljenih potegov po neravni površini. Kristal je namreč kljub teži, ki jo občutimo, ko ga primemo v roke, izjemno krhek in nežen. Je pa zanimivo, da je kljub temu primeren za sodoben način življenja in razen v primerih, ko ga krasi zlata obroba, prenese pomivanje v pomivalnem stroju.

Premik k mladim je nasploh filozofija tistih, ki se v zadnjih letih trudijo preseči mišljenje, da je kristal primeren le za babice. Moderen dizajn njihovih glavnih oblikovalcev Tihomirja Tomiča in Igorja Polika – ki sta osvojila besede Raula Goldonija, steklarske legende, da oblikovalec stekla ne bo dober toliko časa, dokler ne bo začutil, da se v njem združita ogenj in zemlja – nagovarja mlajše rodove, tiste, ki znajo več kot tristoletno tradicijo vtkati v svoja moderna življenja. Namenjen je tistim, ki v tem, da so kljub velikim vlaganjem v tehnologijo še danes vsi izdelki narejeni ročno, vidijo dodano vrednost. Tistim, ki jih na primer očara podatek, da nogica ročno izdelanega kristalnega keliha zavibrira, če z roko nekajkrat potegneš po njegovem robu. Tistim, ki so prerasli poceni steklo iz veleblagovnic.

Branka Grujičić

Vir: Kult