Indexi prihodnji teden v Ljubljani

Osemnajsti junij 2001 je bil za Sarajevo žalosten dan. Umrl je Pevec. Pimpek, kakor so mu tudi rekli, zaradi nenavadne izrastline na levem ušesu. Davorin Popović, pevec legendarne sarajevske skupine Indexi. Tisti, ki je s skupino vztrajal skorajda od začetka in je odpel številne hite, ki nikoli ne bodo utonili v pozabo. Jedan čovjek i jedna žena. Sanjam. Da sam ja netko. Balada. Ti si mi bila u svemu naj. Bacila je sve niz rijeku. Sve ove godine.

»Ta smrt je zares absurdna, kako lahko umre nesmrten pevec,« je v sožalnem telegramu družini takrat zapisal Rade Šerbedžija.

Osemnajstega junija 2001 se zaradi hude bolezni ni končala samo glasbena pot priljubljenega Pevca. Ta dan bo kot »dan smrti« zapisan tudi v kronologiji Indexov, sarajevskih Rolling Stonesov, kot so jim tudi rekli. Preostali člani zasedbe so se odločili, da bo skupina po štirih desetletjih glasbene kariere in po tem, ko je posnela dva studijska albuma, sedemindvajset singlov in dvanajst kompilacijskih albumov, nepreklicno prenehala obstajati. Zadnje poglavje velike zgodbe o uspehu, ki se je začela leta 1962 v Sarajevu, ko je pet študentov – ritem kitarist Ismet Nuno Arnautalić, bas kitarist Šefko Akšamija, solo kitarist Slobodan Misaljević, klaviaturist Ðorđe Uzelac in bobnar Nedim Hadžihasanović – ustanovilo skupino in jo študentskemu statusu primerno poimenovalo po knjižici, ki so jo morali zaradi preverjanja prisotnosti vedno nositi s seboj – Indexi. Fantje so igrali predvsem instrumentalno glasbo svojih vzornikov, skupin The Shadows in The Kinks ter Cliffa Richarda.

Pevec, ki na začetku sploh ni pel, ker je bila takrat popularna instrumentalna glasba za ples, se jim je pridružil dve leti pozneje. Sarajevske zgodbe govorijo o tem, da je v tem času cele noči presedel ob radiu in »kopiral« najnovejše tuje hite, tako da so nekateri v šali govorili, da je vsak sanremski festival samo dan po zaključku doživel premiero na sarajevskih plesiščih. Tam, kjer so Indexi kraljevali skorajda od ustanovitve in kjer je Popović šestinšestdesetega prvič, odkar se je pridružil zasedbi, tudi zapel. Pesem Pružam ruke Slobodana Kovačevića je bila razglašena za prvo avtentično rock pesem v Jugoslaviji. Pohod na glasbeni vrh se je začel.

Indexi so v letih, ki so sledila, doživeli niz sprememb. Odhajali so bobnarji in prihajali novi, menjavali so se klaviaturisti in kitaristi, zasedba je zaradi Arnautalićevega odhoda na služenje vojaškega roka za vedno ostala brez bas kitarista, saj so se fantje odločili, da ne bodo sprejeli novega, zaradi študijskih obveznosti pa začasno brez klaviaturista. Davorin Popović pa je ostajal in iz hita v hit postajal večji ljubljenec občinstva. Ob uspešnici Sve ove godine, v kateri poje: »Jedna mala pjegava, plava, ne da mi mira …«, on pa jo nežno opozarja, naj gre stran od njega, še preden pade noč, ker še ni prišel njen čas in je še premlada za ljubezen, je jokala prenekatera takratna gimnazijka.

Odlična interpretacija stihov Kemala Montena, še enega legendarnega sarajevskega glasbenika, je Pevcu čez noč prinesla status seksualnega simbola. Sarajevske kronologije so polne zgodb o tem, da je imel njegov klub oboževalcev in predvsem oboževalk sedež v sarajevski »kafani« Fis na ulici Mis Irbina, od koder se je odpiral pogled naravnost na okno stanovanja Popovićevih. Menda so pisma, fotografije in s strelicami prebodena srca poštarji nosili k Popovićevim kar v vrečah. Zaman, ker je bil pevec že takrat zaljubljen v pravnico Sanjo, ki je pozneje postala njegova žena.

»Kafana« Fis je tudi pozneje, ko je z Indexi prodal milijone plošč in postal zvezdnik, ostala stalnica Pevčevega življenja. Kljub veličini, ki so mu jo Sarajevčani od nekdaj pripisovali, je ostal prizemljen, zvest svojim malim ljudem in čisto običajnim razvadam. Ne glede na slavo je v Fisu, gostilnici brez stranišča in s prti na meter, pil kavo kot vsi drugi Sarajevčani, »Sarajlija« pa je ostal tudi med vojno, ko Indexi sicer niso delali, saj so se razkropili po svetu.

Med vsemi menjavami glasbenih kolegov si je Popović privoščil tudi tri izlete v solo vode in izdal tri samostojne albume, leta 1995 pa je s pesmijo XXI. vijek predstavljal svojo domovino na 45. Eurosongu v Dublinu. Devetinštiridesetletnik je bil najstarejši udeleženec tekmovanja. Petindevetdesetega so se člani zasedbe spet zbrali; Popoviću so se pridružili bobnar Peco Petej, basist Davor Črnigoj in klaviaturist Sinan Alimanović. Gospodje so trikrat nastopili v Londonu in nekajkrat v Srbiji, nato pa 5. maja 2001 v Banjaluki zadnjič stopili pred oboževalce.

»Z Davorinom je umrl del Sarajeva, del Bosne,« je zapisal Kemal Monteno.

A ne čisto zares. V Bosni in Hercegovini že nekaj let najuspešnejšim in najkvalitetnejšim glasbenikom podeljujejo nagrado, imenovano davorin. Še eden od načinov, kako legendarno glasbo Indexov in glas Davorina Popovića za vedno ohraniti kot simbol nekega časa. Nekaj let po Popovićevi smrti so se zbrali njegovi glasbeni prijatelji in začeli organizirati koncerte v njegov spomin. Devetega oktobra se bodo ustavili tudi v Ljubljani in takrat bodo Davorin Popović in Indexi za nekaj ur spet oživeli. •

Branka Grujičić

Vir: Kult