Elisabeth Köbler Ross je zdravnica, psihiatrinja, ustanoviteljica hospicov v ZDA in neutrudna raziskovalka smrti. Večji del svoje zdravniške kariere je posvetila neozdravljivo bolnim, umirajočim, tistim, ki zapuščajo ta svet. Imela je privilegij in pogum, da je znala prisluhniti vsej tej nakopičeni življenjski modrosti, ki bi sicer neslišana utonila v pozabo. Bila je dobra poslušalka in na srečo tudi dobra zapisovalka, ki je svoja srečanja z odhajajočimi opisala v knjigi Kolo življenja.

Eden od naukov umirajočih, kako živeti, da naše življenje ne bo izzvenelo v prazno, je tudi tale: Ne gre se zanašati na prihodnost. Življenje je v sedanjosti. Tisti, ki so smrti gledali v oči, so že vedeli, kaj govorijo in ne bi bilo narobe, če bi bil njihov glas močnejši, tako glasen, da bi dosegel vse nas, ki tako smelo zremo v jutrišnji dan, da zaradi obetajoče prihodnosti čisto pozabljamo na danes in na vse lepo, kar se dogaja tukaj in zdaj.

To lepo misel sem si zapisala v svojo beležko že pred kakšnim letom in po pravici povedano, sem tudi že pozabila nanjo. Potem pa so jo dvajsetega oktobra na dan priklicali novoletni okraski. Zgodilo se je v eni od velikih prodajaln s pohištvom na obrobju Ljubljane, v kateri med drugim prodajajo tudi otroško opremo, avtomobilske sedeže, vozičke in vso tisto kramo, brez katere novodobni otrok menda ne bi mogel preživeti.

V oddelku zraven tistega, ki smo se ga namenili obiskati, so se dvajsetega oktobra že bohotili kupi okraskov, sveče in kičaste plastične smrečice. Nekaj te bogatije je še počivalo v škatlah, prodajalke so se trudile pričarati novoletno vzdušje, strank, ki bi se bile dvajsetega oktobra pripravljene ukvarjati z nečim, kar se bo zgodilo čez slaba dva meseca, pa ni bilo videti. Hvala bogu, sem si mislila, ljudje so še normalni in se ne pustijo tako zlahka zapeljati mamljivim obetom prihodnosti.

Ampak triindvajsetega oktobra je bila zgodba drugačna. Spet smo se ukvarjali z avtomobilskim sedežem in spet smo morali mimo novoletne bleščave. To pot oddelek ni sameval. Neka gospa je kupila novoletni svečnik, druga je v nakupovalni voziček zložila nekaj okraskov za smrečico. Nekaj mladenk si je ogledovalo baročne angelčke in skorajda sem tudi jaz v nakupovalno torbo vtaknila nekaj papirnatih prtičkov s prikupnim medvedkom z novoletno čepico. Ker so se mi ravno znašli na poti in je bila cena seveda izjemno ugodna.

Pa sem se na srečo še pravočasno spomnila časov, ko sem še delala za ugledni družinski tednik in sem se od vsega na svetu najbolj bala praznikov. Tudi novoletnih. Pomenili so namreč, da smo se z novoletnim pričakovanjem začeli ukvarjati že v prvi polovici novembra. Zaradi praznikov in načrtovanja tiska je bilo treba pripraviti nekaj številk revije vnaprej, tako da smo se takrat, ko je narava počasi odlagala svoj pisani plašč, a je bilo še mogoče opazovati lepoto naravnih barv, ukvarjali s prepričevanjem ljudi, naj bodo tako prijazni in zaradi naših potreb spečejo kakšen božični piškot ali pa sedejo pod novoletno smrečico v kakšnem nakupovalnem centru in se delajo, da uživajo v domačem prazničnem vzdušju.

Ko so prišli prazniki, smo jih imeli zaposleni že čez glavo. Nobenega veselja, vznemirjenja in pričakovanja ni bilo več čutiti. Ubila jih je prihodnost, ki je prezgodaj vdrla v naša življenja in povzročila, da je sedanjost ostala brez vsebine. Preprosto smo jo pozabili živeti.

Branka Grujičić

Vir: Jana