Oni dan sem bila tarča posmeha naših prijateljev. In to zato, ker sem, ko je pogovor nanesel na našo psico, ki je tiste dni hodila naokoli prestrašena, kot bi srečala duhove, po enem samem pogledu v svojo modro beležko zrecitirala, da se je zelo podobno obnašala tudi prvega aprila in da je tako stanje trajalo štiri dni, potem pa je spet postala stara dobra Kaja. Tiste dni, natančneje drugega aprila, je spodnji sosedi teklo v stanovanje, se razume, da iz našega, tretjega smo šli na bovling s prijatelji, četrtega je bila hči z vrtcem na Šmarni gori, petega pa sva šla midva z možem v Pariz, je še pričala moja beležka.

Ljudje so me gledali, kot bi imeli pred seboj primerek najnižje vrste, in potem je nekdo kar na glas pripomnil, da je moj mož pravzaprav en velik revež, ker si v to svojo modro beležko gotovo beležim tudi kakšne njegove grehe, ki jih potem zato, ker so zapisani črno na belem, ne morem pozabiti, tudi če bi to hotela.

Njihova domneva je sicer nepravilna, ker je tovrstnih zapiskov res zelo malo, ampak tega oni zaradi smeha že niso več slišali, ima pa v sebi tudi kanček resnice. Popisovanje našega življenja se je namreč začelo prav zato, ker me je v najinih sicer redkih besednih dvobojih s svojo neusmiljeno moško logiko vedno znova spravil ob živce.

No, kar povej, kdaj je bilo to, je vrtal vame, ko sem mu vrgla pod nos kakšno svojo neprijetno resnico, in jaz sem buljila vanj, ne da bi se mi približno sanjalo, kdaj se je tisto, kar sem mu očitala, zgodilo – in če povem po pravici, največkrat je tudi to, kako in zakaj se je zgodilo, že zdavnaj izpuhtelo iz glave in je ostal samo neki občutek užaljenosti, ki pa v besednih dvobojih pride zelo prav.

A, ne boš ti mene, sem si rekla, in prvič, ko sva spet prekrižala besedna meča, v beležko zapisala, da je prišlo do dvoboja, ki ga je povzročil ta in ta s tem, ko je rekel to in to.

Tako se je začelo in se spontano nadaljevalo, ker mi je branje zapisov iz našega vsakdanjega življenja dalo dokončen dokaz, da življenje teče tako hitro, da mu je težko slediti in da je še težje ohraniti v glavi vse tiste majhne podrobnosti, ki ga delajo tako lepega in zanimivega. V petek, na primer, se nikakor več ne morem spomniti, kaj smo počeli v ponedeljek.

To, kako varljiv zna biti človeški spomin, vem že nekaj časa; nazadnje sem se o tem prepričala takrat, ko sem se na dvajseti obletnici mature na trenutke počutila, kot da s tistimi ljudmi nismo hodili v isti razred. Zaključni piknik pri Romani? Ne, mene zagotovo ni bilo tam, sem trdila, stoodstotno prepričana, da imam prav. Ja, pa si bila, ker si na fotografijah, so rekli oni, in potem sem se doma zakadila v predale in poiskala svoj srednješolski album in se res zagledala na fotografiji in ugotovila, da imam res prav piškav spomin in nisem pozabila samo tega piknika, ampak še marsikaj drugega.

Seveda je vprašanje, kaj ima človek od tega, če si zapomni podrobnosti s srednješolskega piknika ali pa na primer to, da mu je partner enaindvajsetega marca zvečer spekel palačinke. Kakšnemu se to najbrž zdi neskončno butasto in nepomembno, meni ne, ker sta me ta dva dogodka pomagala sooblikovati in ker sta del nekih temeljev, na katerih gradim to svojo zgodbo.

Potem se postavlja tudi vprašanje, zakaj tako hitro pozabljamo – v množino prehajam zato, ker sem vmes spoznala tudi, da slab spomin ne daje samo mene, ampak še marsikoga drugega, le da sem jaz očitno edina, ki si zaradi tega belim lase. Je to zato, ker se nam preveč dogaja, ker toliko vidimo, slišimo in doživimo, da trdi disk preprosto postane premajhen in vsega tega bogastva informacij, ki nam jih ponujajo na vsakem koraku, ni več kam zapisati? Ali pa preprosto zato, ker smo času primerno postali površni, previhravi in počasi izgubljamo občutek za vse tiste drobne stvari, ki delajo življenje zanimivo in enkratno?

Srbi lepo pravijo: Lud pamti, pametan piše (neumen si zapomni, pameten pa zapiše) in jaz sem v svojo beležko pravkar zapisala, da gremo jutri zvečer ven s prijatelji, s katerimi se za srečanje dogovarjamo vsaj že pol leta. Ja, tako zelo smo zaposleni …

Branka Grujičić

Vir: Jana