Porcelan Catbriyur

Pohval in nagrad, ki dokazujejo, da se je njun porcelan, ki ga prodajata pod blagovno znamko Catbriyur, dobro prijel, se je v osmih letih kariere nabralo že kar precej. A jima še danes največ pomeni pohvala, ki jima jo je izrekel glavni tehnolog dunajske tovarne porcelana Augarten. Ogledoval si je namreč njune izdelke, ki sta jih ponudila na ogled na razstavi v avstrijski prestolnici, in čez čas odkrito priznal, da četudi so v istem poslu, nima pojma, kako zakonca Bricman spravita skupaj svoj porcelan. »Seveda ne more vedeti, ko pa naju tega ni nihče učil. Vse, kar danes znava, sva se naučila sama.«

In učenje ni bilo lahko. »Če bi na začetku vedela, kaj naju čaka, se tega dela gotovo ne bi nikoli lotila,« zakonca pojasnjujeta svoje neslavne začetke v deželi krhkega porcelana in jih podkrepita s pripovedovanjem o tem, kako je prvi dve leti končalo v smeteh vse, kar je prišlo izpod njunih rok. »Po kakšnem letu sem ženi rekel, da bi imela vsak mesec vsaj 150 tisoč tolarjev dobička, če ne bi nič delala, ker vsaj ne bi imela stroškov z materialom.« A sta kljub temu ostala v tem poslu, predvsem zaradi Katje, ki drugače od moža vztraja na začrtani poti tudi takrat, ko se zdi, da je zašla v slepo ulico.

Kajti če bi bila oba z glavo tako v oblakih, kot je običajno Jure, ki lahko porabi ves dan za izdelavo ene skodelice, pa jo zvečer kljub temu namerno razbije, ker mu ni všeč ali pa ker se je medtem spomnil nekaj drugega, iz njune delavnice v Kotljah na Koroškem najbrž nikoli ne bi prišel dokončan izdelek, kaj šele 60-delni jedilni servis, ki sta ga ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo predstavila na Madžarskem na Omizju Evrope. Nebo in zemlja, dva, ki vidita oblikovanje vsak po svoje, pač.

Ko sta pred osmimi leti začela sanjati svoje sanje in ko jima ni bilo več treba izdelati petsto skodelic, da jih je bilo osemdeset primernih za prodajo, sta mislila, da bosta osvojila svet. Danes vesta, da ga v bistvu sta, in to ob pomoči naročil prek svetovnega spleta in številnih tujih turistov, a takrat na začetku so ju Italijani kar hitro postavili na realna tla s pripombo, da so njune skodelice tri centimetre prevelike in kot take neprimerne za italijanski obred pitja kave. To sta potem vzela na znanje, ker »moraš poskušati razumeti trg in ne smeš biti preveč zaljubljen v svoje izdelke« – in danes so italijanski turisti, ki pridejo v njuno galerijo na Ciril Metodovem trgu v Ljubljani, eni najboljših kupcev, ki so jim seveda na voljo tudi majhne skodelice za popularni ekspreso.

V bistvu italijanske kupce prekašajo le še Američani, ki sicer nimajo posebnih želja in zahtev in v galeriji po pravilu zapravijo petsto evrov ali še več, a so posebni zato, ker skorajda brez izjeme želijo, da jima nakupljeno pošljeta čez lužo. In to tudi zares naredita, ker se ves čas prilagajata trgu in poskušata razumeti psihologijo kupca. Če se kakšna skodelica med potjo razbije, kar se zgodi zelo redko, potrebujeta zgolj fotografijo in kupcu brez kakršnekoli slabe volje pošljeta novo.

Z Ameriko je povezan tudi njun prvi izlet v svet porcelanastega nakita. Idejo, da bi bilo mogoče ženski nakit izdelovati tudi iz porcelana, je Katja, tako kot mož profesorica likovne umetnosti, dobila že med študijem in jo delno uresničila v svoji diplomski nalogi. Potem sta jo z možem za nekaj časa dala na čakanje, saj je tudi sicer njuna filozofija prodaje taka, da kupcu nikoli ne smeš ponuditi vsega naenkrat, temveč mu takrat, ko njegovo zanimanje nekoliko pade, ponuditi nekaj novega.

Prvo ogrlico, nekakšen eksperiment, za katerega nihče ni vedel, kako se bo obnesel v resničnem svetu, sta prodala neki Američanki, ki sta jo, preden so sklenili posel, v bistvu želela prepričati, naj je ne kupi, ker jo bo gotovo lahko nosila samo dvakrat, potem pa se bo razbila. Da bi se izognila nevšečnostim, sta ji poleg nakita dala še okvir, v katerega naj bi shranila razbite delce in jih potem hranila kot umetniško delo. Namesto zgolj dvakrat je ženska ogrlico nosila še ničkolikokrat in povsod žela pohvale.

Z leti sta zakonca Bricman spoznala, da se v tujini dela za dobiček in da je na tuje trge sorazmerno lahko priti, če si pripravljen svoje izdelke prodajati pod ceno. Onadva jih nista. »Vsi naju sprašujejo, koliko izvoziva, čeprav to sploh ni pomembno. Pomembneje je to, koliko tam iztržiš. Midva sva prepričana, da dobiček lahko ustvariš samo, če imaš svojo galerijo, zato verjameva v lastno blagovno znamko in jo nadgrajujeva. Veva, da samo z njo lahko narediš dodano vrednost in preživiš na trgu.«

Porcelan Catbriyur – ime je sestavljeno iz začetnic njunih imen in priimkov, Katja Jurgec Bricman & Jure Bricman – bodo dobili v protokolarni dar tudi ugledni gostje, ki se bodo mudili pri nas v času predsedovanja Slovenije Evropski uniji. Oblikovalca, ki s svojimi izdelki sicer sodita v kategorijo izdelki domače umetelne obrti, a sta po nagradah sodeč pustila sled tudi v oblikovanju, sta se pri oblikovanju poigrala z motivom gorenjske avbe, na rdečo glazuro pa dodala še gorenjski nagelj. Tudi pri protokolarnih darilih se držita nepisanega pravila svojega uspeha: tretjina skodelice naj bo videti, kot da je izdelana industrijsko, da vsi vidijo, da znata, dve tretjini pa ročno, da lahko na trgu dosežeta ceno.

In vse to zato, ker sta bila takrat, pred osmimi leti, brezposelna in sta morala preživeti sebe in dva otroka.

Branka Grujičić

Vir: Kult