Da se je dokopal do znanja, je moral dvakrat pobegniti od doma. Prvič se je kot šestletnik poskušal sam vpisati v prvi razred, a mu mama ni dovolila, zato se je obesil. Neuspešno. Pri štirinajstih je pobegnil drugič, da je lahko šel na testiranje za vojaško štipendijo in da se je vpisal v srednjo šolo. Končal je študij elektrotehnike, postal elektroinženir in živel povsem običajno življenje. Služba, žena, otroka.

Potem se je nekega dne znašel na razpotju. Ločitev. Ni vedel, kaj naj naredi s svojim življenjem. Ko mu je bilo najtežje, se je znašel med ljudmi, ki so se ukvarjali s tradicionalno medicino. V njihovi družbi je spoznal, da sam ne potrebuje pomoči, da pa lahko on pomaga drugim. Šel je v London, končal štiriletni študij tradicionalne medicine in začel delati po vsej bivši Jugoslaviji. Pred osemnajstimi leti je v Novem Sadu ustanovil Centar dr. Tasić, v katerega se zgrinjajo bolniki z vsega sveta. Verjamejo, da je mož čudežni zdravilec, ki jim lahko ponudi zadnje upanje.

Kadar se ljudje pogovarjajo o vas, pravijo, da ste bioenergetik. Vi jih popravljate, da to ni res in da samo »prenašate kozmično ali božjo energijo na bolnika, organizem kot največja formacija na svetu pa ustvari zdravilo zase«. Kaj natančno torej počnete?

Res je, nisem bioenergetik. Predvsem zato ne, ker je izraz, ki smo ga prevzeli od Rusov, povsem napačen. Bioenergija je namreč življenjska energija, to pa premore vse, kar živi. Zdravilec ne zdravi, ampak s silo svojih misli prenaša kozmično ali božjo energijo na univerzalnega zdravnika v človeškem organizmu. On torej samo malce spodbudi obrambni organizem, da se telo začne samo braniti. Organizem je najboljša lekarna na svetu. Zna si ustvariti zdravilo, ki je primerno samo zanj. Kaj mislite, zakaj nam zdravila, ki jih običajno jemljemo, kemična, ne pomagajo? Zato, ker so za vse enaka, in zato, ker ne zdravijo bolezni, ampak samo posledice. Namenjena so temu, da lažje živimo. Seveda tudi jaz, kadar imam kakšno hudo vnetje, vzamem antibiotik, toda pri kroničnih boleznih, o katerih uradna medicina ve malo ali pa celo nič, epilepsiji, multipli sklerozi, avtizmu ali cerebralni paralizi, na primer, ta zdravila ne pomagajo. Tu lahko uradna medicina naredi zelo malo, in zato tukaj stopijo v ospredje metode tradicionalne medicine, ki obstaja že več tisoč let in je povsod po svetu bolj cenjena kot v naših krajih.

Vi si prizadevate, da bi zdravniki uradne in tradicionalne medicine sodelovali.

Seveda bi bilo idealno, če bi se združilo tisočletno znanje z najmodernejšimi dosežki medicine, a kot veste, v vaši in naši državi to ni mogoče. Zato vedno pravim, naj gredo ljudje po pomoč samo k tistim zdravilcem, ki so pripravljeni sodelovati z uradno medicino. Pri nas delamo tako. K nam ne morete priti brez diagnoze in izvidov uradne medicine, ki ne smejo biti starejši od enega meseca. Po štirih do osmih dneh terapije pošljemo bolnika po nov izvid, kajti zame ni dovolj, da mi reče, počutim se bolje, mislim, da sem zdaj zdrav. Hočem izvid uradne medicine, ker lahko samo ta potrdi, da je človek res ozdravel. Ker, ko jaz rečem, da je nekdo pri meni ozdravel, to pomeni, da je res ozdravel, ne da se je bolezen čez deset let vrnila. Zakaj se ne ponovi? Zato, ker smo spodbudili organizem, da se je pozdravil sam.

Nekaj časa govorite jaz, nato rečete mi. Kdo je ta mi?

Mi in ne jaz rečem zato, ker ni v naravi človeka, da bi lahko sam zmogel vse to, kar počnem jaz. En človek ne more biti gospodar življenja in smrti. Ko torej rečem mi, mislim na to, da s pomočjo narave, kozmične ali božje energije, s pomočjo nečesa, skratka, vplivam na univerzalnega zdravnika v človeku in ustvarjam novo ravnotežje, da lahko organizem počasi sam začne zavračati bolezen kot tujek. Zbolimo namreč zaradi neke nepravilnosti v telesu. Lahko je to neurejeno življenje, odnos do njega, stres, ki smo mu vsi izpostavljeni, a ga ne sprejemamo vsi enako, ali pa kaj drugega. Lahko povem, da imamo v zadnjih letih ogromno bolnikov z multiplo sklerozo, mlajših od petnajst let, čeprav je še pred kratkim veljalo, da jo dobijo v glavnem ljudje po štiridesetem. Več je tudi otrok, ki se rojevajo s tumorji. Skratka, neozdravljivih bolezni je veliko več kot pred leti. Sam to pripisujem globalnemu onesnaževanju. Vedno pravim, da mora vse, kar gre gor, potem pasti dol. Vse rakete, ki jih pošiljamo v vesolje, atomski poskusi, razni strupi, vse se tako ali drugače vrne na zemljo in vse to ljudje dobimo v organizem.

Pa vendar pravite, da osemdeset odstotkov bolezni nastane v glavi.

Prepričan sem, da osemdeset odstotkov bolezni nastane kot posledica psihičnega neravnotežja. Vedeti morate, da je sevanje s človeka na človeka najbolj strupeno, celo bolj kot sevanje osiromašenega urana. Če torej sedite v pisarni za nekom, ki na vas deluje negativno, vas živcira in provocira, vas lahko to ubije. Tudi vse bolezni, o katerih sem prej govoril, cerebralna paraliza, avtizem, multipla skleroza, so povezane z možgani, o katerih ve uradna znanost zelo malo. Raziskanih je le od sedem do štirinajst odstotkov možganov, vse drugo je tema, o kateri ne vemo čisto nič. Uradna medicina pri teh boleznih ne more pomagati, ker ne ve, kaj se tam dogaja. Zakaj torej uspeva meni, ki ne poznam možganov nič bolje od kakšnega nevropsihiatra ali nevrologa, ki se ukvarja samo s tem? Zato, ker metode, ki jih uporabljam, tega ne pogojujejo. Mi se ukvarjamo s celotnim stanjem, da možgane pripeljemo do energetskega ravnotežja in spodbudimo centre, ki so blokirani ali nerazviti. Ne zanima nas, zakaj je tako, ampak se pač trudimo, da jih deblokiramo in dobimo rezultat. Predstavljajte si, da iz možganov vodi milijon kablov in da nekje nastane kratki stik. Tisti sektor, ki ga ta kabel napaja, bo ostal brez energije in bo blokiran.

Priznavate pa, da obstajajo karmične ali usodne bolezni, pri katerih ne morete pomagati.

Žal obstajajo tudi take bolezni. Toda jaz nisem tisti, ki lahko sodi, katera je neozdravljiva in katera ne. Jaz samo položim roko in poskušam pomagati. Ko pride tak bolnik, takoj vem, da mu ne morem pomagati, in sem mu dolžan to tudi povedati. Rečem mu: Res je, da jaz lahko storim nekaj, česar drugi ne morejo, toda nihče ni bog. Tega se mora zavedati. Če vztraja, da kljub temu želi terapijo, jo tudi dobi, kajti naše terapije človeku ne morejo škoditi, lahko mu samo pomagajo. Naj torej poskusi, če želi, mora pa vedeti, da ne pričakujem vidnih rezultatov. Torej vsi tisti, ki pravijo, da lahko take bolnike stoodstotno pozdravijo, ne govorijo resnice. To delajo samo zato, da bi dobili denar ali da bi si naredili brezplačno reklamo. Jaz pa se dobro zavedam, da je še slabše od izgubljenega upanja lažno upanje. Saj ni težava v tem, da vam ne uspe in da bolniku ne morete pomagati, temveč v tem, da je človek izgubil še eno upanje in da ne vidi več poti naprej. Ljudi namreč ne ubije bolezen, ubije jih nemoč medicine, ko sprevidijo, da zdravila ni.

Vaše terapije so videti zelo preproste, morda celo malo smešne. Kakšno minuto mahate z rokami okoli bolnika, ki ga običajno krivi nazaj ali pa se zdi, kot da bo padel na nos, in potem lahko gre. Je res tako preprosto?

Mogoče je res videti, kot da se malo igramo, malo smejimo, poljubljamo, in to je to. Preprosto pa je videti zato, ker je za menoj 120.000 bolnikov, ki sem jih zdravil. To, kar vi vidite, je tako imenovana levitacija in ni niti trideset odstotkov terapije. Bolnika privedem v neprijeten položaj, ko zaradi zakona teže zaniha in se mu zdi, da bo padel. Potem ga spet spravim v ravnotežje. Vzhodnjaki, ki veliko bolje poznajo svoje telo in imajo več časa zase, se okoli petih popoldne, ko je atmosfera najbolj razredčena, sami pripeljejo v tako imenovani položaj tai či in sami sprejemajo kozmično energijo, zato so precej bolj zdravi od zahodnjakov. Sami se znajo spraviti v ravnotežje, mi, ki nismo na tej duhovni ravni, pa se ne moremo sami, zato potrebujemo nekoga, ki to naredi namesto nas. Idealno bi bilo, če bi to lahko delali preventivno, da bi ostali zdravi, a je na žalost toliko bolnih, da zdravi ne pridejo na vrsto. Je pa tudi res, da mi ne moremo narediti vsega. Tisti, ki pridejo k nam po zadnje upanje, morajo doumeti, da morajo sami nekaj spremeniti: službo, način življenja, prebivališče, tudi ženo, če je treba in če je ona razlog za to, kar se jim dogaja. Malo se morajo zazreti vase in se obrniti k naravi.

Mora človek, ki pride k vam po pomoč, verjeti v to, kar počnete? Ali to, da jaz v podobne stvari ne verjamem, pomeni, da mi ne morete pomagati, ker podzavestno zavračam vašo pomoč?

Do trenutka, ko se terapija začne in ljudje nečesa ne začutijo, v moje delo ne verjame kakšnih 70 odstotkov ljudi. Pridejo sicer k meni, ker so nekje prebrali, da dosegam rezultate, ali pa so celo spoznali koga, ki je ozdravel z našo pomočjo, toda tega ne verjamejo. Ampak to, da človek verjame, ni pogoj za to, da mu lahko pomagam. Tisti trenutek, ko stopi pred mene in ko začuti, da se z njim nekaj dogaja, dvom izgine. Placebo efekt torej ni pogoj, da mu lahko pomagam. Sicer pa, kako naj se petmesečni dojenček prepriča, da mu lahko pomagam? To, kar počnem, je tako čisto in tako naravno, da se bo nekaj zagotovo zgodilo. Poleg tega pa je treba mojo terapijo plačati šele po treh dneh zdravljenja. Vi torej lahko pridete k meni, se zdravite tri dni, potem pa po treh dneh rečete, da to ni za vas, in odidete brez kakršnega koli nadomestila zame. Zakaj? Nekje sem prebral besede Lase Pelagića, zdravilca, ki je rekel: Tri dni jemlji eno zdravilo. Če v treh dneh ni spremembe, na bolje ali na slabše, menjaj. To je moje vodilo. Tudi zato, ker se ukvarjam s področjem, ki ga ljudje ne poznajo in je precej manipulirano, saj se z njim ukvarja več kot 95 odstotkov prevarantov, ki obljubljajo ozdravitev zato, da bi dobili denar, sem se tako odločil. Človeku torej dopuščam možnost, da spozna, kako delam in kaj, ali se trudim in ali se kaj dogaja z njim. Potem se sam odloči, ali bo nadaljeval zdravljenje.

Nobena skrivnost pa ni, da štiridnevna terapija pri vas stane 250 evrov. Ne zdi se mi malo.

Nekaj moramo razčistiti. V Slovenijo prihajam predvsem zato, ker me je povabilo ljubljansko društvo za cerebralno paralizo Sonček. Tukaj sem izključno zaradi otrok in ne zaradi denarja, ker ga imam dovolj v Novem Sadu. V Sloveniji sem tistih sedem dni, ko sicer ne bi delal, in lahko vam povem, da mi ta prosti teden zelo manjka. Poleg tega pa ne vem, zakaj se nekaterim zdi plačilo tako sporno. Saj imam tudi jaz stroške. Potrebujem prostor za delo, ki ga moram plačati. Potrebujem stanovanje in ga moram plačati, pri čemer so tukaj stroški zelo visoki, cena terapije pa je enaka kot v Novem Sadu, kjer ne plačam nič od tega. V Srbiji tudi redno plačujem davke. Prav zaradi takšnih vprašanj, kot je vaše, sem pred kratkim še v Sloveniji registriral Center dr. Tasić. Za zdaj imamo v Sloveniji delavnico znotraj Sončka in sprejemamo nekaj otrok brezplačno, sicer pa je normalno, da morate, če nekaj delate, dobiti plačilo. To je dosti bolj pošteno, kot če bi rekel: Dajte, kolikor hočete. Tedaj se boste vedno počutili, kot da ste mi nekaj dolžni. Poleg tega ta, ki to pravi, do vas ne čuti nobene odgovornosti. Če pa vi plačate, morate za to nekaj dobiti. Dejstvo, da plačate šele po treh dneh, spet govori o tem, da zaupam v to, kar delam. Sicer pa je cena odvisna od primera do primera. Lahko vas zdravim brezplačno, če presodim, da res nujno potrebujete pomoč in nimate denarja, ali pa vam zaračunam najvišjo ceno 250 evrov.

Menda ste se v tem času zaljubili v Slovenijo, in kot ste mi rekli po telefonu: čifur se je naučil slovensko.

Res je, čifur se je naučil slovensko, in če bi tukaj živel kakšnih šest mesecev, bi celo zelo dobro govoril. Odlično znam angleško, nemško, madžarsko in makedonsko, ker se mi zdi fino, da se lahko z bolnikom pogovarjam v njegovem maternem jeziku. To je še zlasti pomembno pri otrocih, ker lahko tako razbijete zid, ki je sicer značilen za odnos zdravnik-bolnik. Kar zadeva ljubezen do Slovenije, pa je res, da sem jo prekrižaril po dolgem in počez. Imam jo neizmerno rad in prav zadovoljen sem, da mi je po štirih letih enako ljuba, kot mi je bila na začetku. Lahko vam povem še to, da so moje kartice po vrnitvi iz Slovenije prazne, tako da vse, kar tukaj dobim, tudi pustim tukaj. Stanujem v hotelu Union, a ne zato, ker bi se hotel bahati, ampak zato, ker potrebujem udobje, če hočem zjutraj stopiti pred štirideset hudo bolnih ljudi. Ne morem se nastaniti v sobici za deset evrov in jesti sendvičev, zato da bom več zaslužil. Če hočem dati največ od sebe, moram najprej poskrbeti zase in sam sebe pripeljati v ravnotežje. Za to pa potrebujem določeno udobje. Veste, bolni ljudje bi v vsakem primeru prišli k meni. Prihajam v Slovenijo, zato jim ni treba plačati poti, prenočišča in še česa in so zadovoljni. Jaz pa tudi, ker sem združil prijetno s koristnim.

Vaše terapije so skupinske. V sobi sedi kakšnih trideset ali štirideset ljudi, ki se pogovarjajo med seboj, hodijo ven na zrak in se vračajo. Vas to nič ne moti? Kaj pa njih, ste jih kdaj vprašali?

Mene to dogajanje nič ne moti, njih pa, mislim, tudi ne. Zakaj terapije izvajamo v skupini? Tako pokažemo, da smo vsi enaki. V istem prostoru sedijo profesorji in ljudje brez izobrazbe, manekenke, stare ženske, otroci. V Novem Sadu se mi je enkrat zgodilo, da sem imel sočasno na terapiji dva moška: eden je bil v zadnji vojni ostrostrelec na strani Republike Srbske, drugi pa na strani Republike Hrvaške. V vozičku sta sedela drug ob drugem in ni bilo nobenih težav. Skratka, pri nas so vsi ljudje enako obravnavani in vsi plačajo moje delo enako. Torej ne more nekdo priti k meni in reči, naj ga vzamem mimo vrste, ker mi lahko ponudi pet tisoč evrov. Pri nas so čakalne dobe namreč izjemno dolge, od šest mesecev do enega leta. Drugič: ko bolniki tukaj sedijo, ne čakajo, ampak se, medtem ko jaz delam z enim v celotnem prostoru, izmenjuje bioplazma. Ko začnem terapijo pri enem, so jo tudi vsi drugi že dobili. Vse drugo je samo finalizacija. Vsakemu pa namenim posebno pozornost zato, da ve, da spoštujem njegovo osebnost in da uravnam njegove energijske centre in organe.

Med terapijo ste se nekajkrat preoblekli. Vam je bilo vroče?

Vsak dan porabim tri do pet uniform, ker sem med terapijo od silnega napora povsem moker. Če se malo pošalim: moj oče je bil zidar in zmeraj mi je govoril: Sine, uči se, da se ne boš tako potil kot jaz. Končal sem dve fakulteti, pa se znojim še bolj kot oče. In ni mi jasno, kaj sem naredil narobe.

Opazila sem, da otroke poljubljate in jih božate. Meni bi bilo izjemno neprijetno, če bi tujec poljubil mojega otroka. Starše prej vprašate za dovoljenje?

Jaz zanje nisem tujec. V tistem trenutku, ko jih poljubim, sem jim bližje kot mama ali oče. Saj ste videli, da nobeden ni jokal. Vidite, kako me občutijo. Sicer pa je ta poljub iskrena energetska spojitev. V tem trenutku se razbije nezaupanje, ki ga otroci večinoma občutijo do zdravnikov. Vzpostavimo tak odnos, da sem zanje tedaj kot mama in jih pripeljem do tega, da se me ne bojijo in čim bolje sprejemejo tisto, kar jim dajem. Videli pa ste tudi, da njihovih mam ne poljubljam.

Še nekaj me je zmotilo, ko sem brala o vašem delu. Ko govorite o svojih dosežkih, vedno uporabljate ljudi z imeni in priimki. Rečete, George Trajkovski (33) boleha za multiplo sklerozo, in zraven omenite še kraj, kjer živi. Zakaj jih je treba omenjati z imenom in priimkom?

Kako zakaj? Imam dovoljenje bolnikov ali njihovih staršev. To so rezultati mojega dela, ki so po svoje čudež in so zato dostopni tako širši javnosti kot tudi zdravnikom. Vse to je dokument. Ta George Trajkovski mora obstajati in imeti diagnozo, ni dovolj, da napišem G. T., ker to potem ni dokument. Je pa veliko ljudi, ki v kateri od mojih knjig vidijo, da se je nekdo pozdravil, ga pokličejo in vprašajo, ali je vse skupaj res. Imena in priimki torej dokazujejo, da ti ljudje niso izmišljeni. Poleg tega v vsej svoji sreči želijo to deliti z drugimi in jim vliti upanje. To je tudi geslo našega Centra dr. Tasić: Upanje vedno obstaja.

Se mi samo zdi, ali so vam vaši bolniki res naravnost vdani?

Vi mi ne bi bili, če bi po desetih letih shodili ali spregovorili ali pa bi po desetih letih prizadevanj, da bi zanosili in potem ko ste zapravili že celo premoženje za vse mogoče medicinske postopke, dobili dvojčka? Kaj bi mi dali? Najbrž vse. Seveda kdaj dobim od hvaležnih pacientov tudi kakšno darilo, to verižico ali uro, na primer. Ljudje so mi hvaležni, ker so na človeški način prišli do rezultata. Edini težavi pri nas sta potrpljenje in čakanje. Julija smo dobili 2657 elektronskih sporočil z vsega sveta. Ne vem, kaj naj rečem tem ljudem. Lahko bi jih sicer sprejel sto na dan in bi vsi dobili isto, kot če bi sprejel samo tri, ampak jaz bi se popolnoma izčrpal. To se mi je že zgodilo, zato zdaj ne delam od četrtka od petih popoldne do ponedeljka do dvanajstih. Normalno bi bilo, da bi sprejel vsak dan dvajset bolnikov, a kako naj mami desetmesečnega otroka, ki so mu zdravniki napovedali leto dni življenja, rečem, da ga ne bom vzel. Vsaj poskusim lahko, čeprav je vse v božjih rokah. Pri meni velja, da so najprej na vrsti otroci.

V Srbiji ste znani tudi po svoji humanitarni dejavnosti. Zakaj je pomembno, da del zaslužka dajemo v humanitarne namene?

Če gledam nekoga, ki nima nič, in vem, da mu lahko pomagam, bi šel proti sebi, če mu ne bi nič dal. Tak pač sem. Ko smo bili leta 1995 na morju in smo videli prihajati begunce, sem rekel, naj prve, ki jih bodo videli v bližini naše hiše, napotijo k nam. Pripeljali so jih pet. Dal sem jim hišo. Pomagam tistim, ki pomoč potrebujejo, pri čemer so na prvem mestu otroci. So ljudje, ki imajo veliko več od mene, pa jih malo briga, ali drugi imajo ali ne. Ampak to je njihova stvar. Če daste zato, da naredite iz tega cirkus, ni dobro. Dati morate iz srca. Jaz preprosto moram svoj presežek deliti z drugimi. To je spet povezano z mojim delom. Z njim se namreč ne more ukvarjati lačen človek. Če nam svojega ega – in tega imamo vsi – ni uspelo zadovoljiti, ne bomo mogli pomagati drugim. Če pa smo ga zadovoljili, smo čisti, odprti in boljši prevodnik energije in takrat lahko pomagamo.

Sprašuje: Branka Grujičić

Tisti, ki pridejo k nam po zadnje upanje, morajo doumeti, da morajo sami nekaj spremeniti.

Vir: Ona