Pralineji Dobnik

Čokolada, pravijo, je ena najbolj muhastih stvari na svetu. Če namreč tisti, ki skuša iz nje ustvariti izdelek, praline, na primer, samo eno malenkost naredi drugače kot sicer, dobi nekaj povsem drugega, kot se je bil namenil narediti. »Še posebej problematična je bela čokolada, ki je izjemno občutljiva na toploto, svetlobo in vlago, sovražnico vseh čokolad, in jo je zato treba shranjevati še posebej skrbno. Drugače pa vsaka čokolada v sebi nosi skrivnost, ki jo čokoladerji dobro poznamo in zato s čokolado ravnamo spoštljivo,« pravi ženska, ki čokolado pozna do obisti, saj je od dvaindevetdesetega, ko se je odločila odriniti na raziskovalno potovanje v deželo čokoladnih sanj, šlo dobesedno skozi njene roke kar precej kilogramov te sladke razvade.

Dvaindevetdesetega se je namreč učiteljica Marinka Dobnik, profesorica francoščine, odločila prisluhniti notranjemu glasu, ki je govoril, da v sebi skriva še nekaj več kot »zgolj« nadarjenost za poučevanje. Dva obiska pri belgijskih čokoladerjih sta zadostovala za odločitev, da bodo belgijski pralineji poslej njeno življenje. Nič niso pomagale pripombe učiteljskih kolegov, da ni hodila v šole zato, da se bo zdaj ukvarjala s »cukrom«, končna odločitev je padla še preden je nadobudna pionirka v najlepših letih sploh vedela, kako se bo lotila posla.

Tako kot je običajno v pionirskih vrstah, so bili dvorni preizkuševalci najprej domači, potem sosedovi, nato prijatelji, zatem pa se je krog degustatorjev njenih ročno izdelanih čokoladnih bonbončkov s kremo širil in širil ter dobival vse več oboževalcev. Najprej so lahko poskusili zgolj pet različnih okusov, danes, ko je Čokoladni atelje Dobnik pri nas pojem ročno izdelanih pralinejev, jih lahko ponudi kakšnih štirideset.

Slovenci, pravi, še vedno najraje posegajo po tistih z nougatovo in marcipanovo kremo, v slast jim gredo tudi tisti s pomarančno kremo, ne branijo pa se poskusiti niti kakšne bolj ekstravagantne pogruntavščine, ki prispe iz delavnice v Grižah pri Žalcu, v kateri je zaposlenih dvanajst ljudi. Praline s slanim arašidom in karamelno kremo s solnim cvetom, na primer, ali pa praline s pravo češnjo hrustavko v konjaku, oblite s čokolado. Ali pa manon, na marcipanovi osnovi nabrizgan praline, prelit z belo čokolado, ki velja za njihovo specialiteto.

Učenje se nikoli ne konča, pravi Dobnikova, ki se je v teh petnajstih letih, odkar uresničuje svoje čokoladne sanje, med drugim naučila tudi to, da so pralineji precej sezonska zadeva. Da namreč poleti povpraševanje po njih skorajda usahne in da se s prihodom hladnejših dni tako poveča, da ona in njeni zaposleni komajda zmorejo izpolniti vsa naročila. Vse delo namreč opravijo ročno, razen temperiranja čokolade, ki ga opravi stroj, saj si je že na začetku poslovne poti postavila za vodilo visoko kakovost in ročno izdelavo, čeprav to pomeni, da ne bo nikoli imela velikega dobička. Sama sebi je tudi zapovedala, da v njenih drobnih čokoladnih prigrizkih, napolnjenih s kremo, nikoli ne bo konzervansov, saj bi ti neizbežno ubili njihov največji čar, to, da jih poješ sveže.

Ni je lepše stvari za sladkosnede, kot da lahko izbirajo posladek iz polne vitrine različnih svežih bonbončkov, je prepričana Dobnikova, ki tistim, ki sladkih grižljajev ne želijo deliti z drugimi, pralineje, ki so, zanimivo, moškega spola in ne ženskega, kot so še danes mnogi prepričani, spravi v lično čokoladno rjavo embalažo.

Da ženska ni samo kreativna in poslovno uspešna, temveč tudi premišljena in usmerjena v prihodnost, pa priča podatek, da je dva svoja pralineja tudi zaščitila. Tako so zaščitene njene Fige Prešernove, pralineji iz suhih fig, obliti s kremo in temno čokolado, ter Frančeve čvešpe, pralineji iz suhih sliv, napolnjeni z orehom ter obliti s kremo in čokolado.

Učenka, ki je vse od svojih začetkov zvesta belgijski tovarni čokolade Callebaut, je svoje izdelke dala oceniti tudi svojim belgijskih učiteljem, ki so ji bojda priznali, da jih je v nekaterih okusih celo prekosila.

»Naši bonboni so tako dobri, da kličejo po še,« pravi Dobnikova, ki je zato, ker so obiskovalci njenega celjskega čokoladnega ateljeja tako vztrajno povpraševali po kakšni mizi, za katero bi lahko ob kavici uživali v svojem priljubljenem pralineju, na koncu s kavarnico osrečila Ljubljančane. V podhodu Maxija so poslej namreč vsem na dosegu rezultati njenega čokoladnega raziskovanja.

Branka Grujičić

Vir: Kult