Adventni venček in adventni koledar

Časi, ko je bil adventni venček nepreklicno izdelan iz različnega zimzelenega rastlinja in je vsaka vejica, vpletena vanj, nosila svoje sporočilo, so že zdavnaj minili. Tako danes na številnih slovenskih mizah in vhodnih vratih kraljujejo bogate adventne kreacije iz najrazličnejših materialov, ki imajo z izročilom kaj malo skupnega. Pa je kar malo škoda, saj je simbolika prvinskega adventnega venčka sila lepa.

Po tradiciji naj bi bil venček izdelan iz različnih zimzelenih rastlin, kar naj bi ponazarjalo večnost življenja in nesmrtnost duše. Za izdelavo je mogoče uporabiti bor, smreko, lovor, božje drvce in tiso, vsaka od teh rastlin pa po tradiciji spet pripoveduje svojo zgodbo. Tako naj bi lovor predstavljal zmago nad preganjanjem in trpljenje, nekateri pa v venčku, izdelanem iz njegovih na koncu bodikavih listov, vidijo tudi nekakšno krono iz bodic. Bor, božje drvce in tisa naj bi predstavljali nesmrtnost, cedra pa moč. Dejstvo, da je venček okrogel in da torej nima ne začetka ne konca, spet simbolizira nesmrtnost duše in večnost življenja. Tudi borovi storži, lešniki ali semena, uporabljeni za dekoracijo, simbolizirajo življenje.

A tisto, kar zimzeleni venček spremeni v adventnega, so sveče. Štiri, kar ponazarja štiri tedne adventa, štiritedenskega časa pred božičem, ko se verniki duhovno pripravljajo na božič. Štiri adventne nedelje naj bi pomenile štiri obdobja stare zgodovine od Adama in Eve do Kristusa.

Barva sveč venčkov za vsakdanjo rabo, ki jih postavimo na sredo mize zgolj kot okras, ni niti malo pomembna, a so se v naših krajih kljub temu še najbolj prijele rdeče in bele. V liturgični rabi pa ima vsaka sveča svoj pomen, pač odvisno od dojemanja adventne zgodbe.

Tako so v katoliški in protestantski cerkvi, na primer, prva, druga in četrta sveča vijoličaste ali modre barve, tretja pa je pogosto rožnata oziroma nežno roza. Vijoličasta nikakor ni izbrana po naključju, saj je liturgična barva za ta čas vijoličasta in pomeni spokornost.

Prva sveča skoraj vedno simbolizira upanje, druga ljubezen, tretja veselje in četrta mir. Modernejše različice adventnih venčkov imajo v sredini venčka še višjo belo svečo, ki jo prižgemo na božični večer in je zato dobila ime božična sveča. Sicer pa je sveče po tradiciji treba prižigati postopoma. Najprej prvo štiri nedelje pred božičem. Naslednjo nedeljo najprej prižgemo svečo iz prejšnjega tedna in nato še drugo. In tako dalje do četrte nedelje, ko se zaradi postopnega prižiganja sveč – in ugašanja po večerni molitvi – pokaže zanimiv stopničasti efekt.

Tradicija adventnega venčka in prižiganja adventnih sveč sega v obdobje pred krščanstvom, in sicer v severno Evropo, od koder je prišla že marsikatera zanimiva zgodba, povezana s svetlobo. V temnih zimskih dneh so ljudje namreč začeli prižigati sveče na zimzelenih venčkih in s tem, ko so vsak dan prižgali eno svečo, odštevali čas do vrnitve sončne svetlobe in toplote. Kasneje je Cerkev posvojila ta običaj kot način priprave na Kristusovo vrnitev.

Čas do božiča pa ne pomaga odštevati samo adventni venček s svojimi svečami. Eno takšnih pomagal je tudi adventni koledar, ki ima korenine v Nemčiji z začetka devetnajstega stoletja. Takratni koledar pravzaprav sploh ni bil koledar, saj so ljudje od prvega decembra naprej pa vse do božiča vsak dan s kredo zgolj narisali črtico na domača vrata. Prvi pravi adventni koledar so izdelali leta 1851, prvi natisnjeni pa je nastal leta 1908.

Adventne koledarje dobro poznajo predvsem v severnih deželah, na Danskem, Norveškem, Švedskem in Finskem, povsem neznani pa niso niti pri nas, čeprav so bolj ali manj namenjeni otrokom. V vsakem od štiriindvajsetih predalčkov koledarja se namreč skriva sporočilce ali darilo. Pa tudi to ni nova pogruntavščina, saj je znano, da so prvi adventni koledar s čokoladnimi darilci v Nemčiji kupcem ponudili že leta 1958.

Nikjer pa tradicije adventnih koledarjev niso pripeljali na tako raven kot na primer v nemškem mestu Gengenbach, kjer vsako leto v adventni koledar spremenijo kar štiriindvajset oken mestne hiše, ki jih prej poslikajo domači ilustratorji otroških knjig. Podobno tradicijo imajo tudi v Reithu blizu Kitzbühla, kjer pa se je za ogled mestnega adventnega koledarja treba malce bolj potruditi, saj je vsak dan »nastanjen« v drugi stavbi.

Potrošniška družba pa je dala svoj pečat adventnim venčkom in koledarjem in tako lahko danes tudi na tem področju govorimo o modnih trendih. Nemci, na primer, za letos priporočajo veliko zlate in srebrne, tisti, ki hočejo biti zares modni, pa bodo morali seči po oranžni. Tudi pri adventnih venčkih.

Branka Grujičič

Vir: Kult