Pred oknom zasebne učilnice, v kateri si nabiram jezikovno znanje, stojita dve vitki brezi. Poleti njuni bogati krošnji poskrbita za prijetno senco, zdaj, ko se z vej le tu in tam še pozibava kakšen osamljen porumeneli list, so ju zasedli ptiči. Ptičja obveščevalna deluje brezhibno in tako je daleč naokoli znano, da se je pri tej hiši, nedaleč stran od Golovca, mogoče odpočiti brez nevarnosti, da bi ti kak razvajen mestni maček stregel po življenju. Ob tem pa prigrizniti kaj iz bogate ponudbe žit, ki jih lastnica pripravlja za male ptičje gurmane, popiti malo vode in se razgledati po okoliških dvoriščih, ki so jih lastniki skrbno prekrili z betonom.

Najbrž se nikoli ne bi naučila, kako se v nemščini reče kos, sinica ali vrabec, in verjetno z učiteljico nikoli ne bi začeli v nemščini razpravljati o zvestobi, če nama ne bi tam zunaj na veji delal družbo par zaljubljenih grlic, ki se nikoli ne loči in ki se na »svoji« brezi pojavi tako rekoč isti trenutek, ko z vej obvisi slastna ptičja pogača. Tudi detla si nikoli ne bi mogla tako v miru ogledovati tako od blizu, če lastnica ne bi živela v ganljivem sožitju z naravo in to kljub temu, da je doma v mestu in ima vsega skupaj deset kvadratnih metrov vrta.

A narava po mnenju nekaterih pač ne sodi v mesto. V hiši, ki stoji na drugi strani vitkih brez in ptičje učilnice, in katere dvorišče je okrog in okrog asfaltirano, živi mož, ki je prepričan, da je treba brezi posekati, ker mu poleti delata senco in ker jeseni odpadli listi onesnažujejo njegovo dvorišče, poleg tega pa ptičja zalega, ki ima polno rit sosedinih dobrot, sem in tja potrebo opravi kar na njegovem dvorišču.

Prijateljica iz Pruhonic, izjemno simpatičnega novega naselja hiš petnajst kilometrov pred Prago, bi dala vse, da bi na dvorišču njihove hiše stali taki veličastni brezi. Pa ne njej ne drugim premožnežem iz soseske ves denar tega sveta ne more pričarati mogočnih dreves, ki poleti dajejo senco, pozimi pa zagotavljajo brezplačne ptičje predstave. Pruhonice so namreč eno od tistih čeških naselij, ki so jih zgradili sredi polj, tako da so staro vasico s cerkvijo in gostilno umetno povečali za kakšnih tristo hiš.

Hiše so mogočne, ker se opeko pač da kupiti, vrtovi urejeni, ker ukrajinski vrtnarji znajo delati čudeže. Položijo travnato preprogo na tistih tisoč kvadratnih metrih vrta, posadijo rožice, uredijo bazenčke in fontane. Seveda pripeljejo tudi drevesa. Petični lastniki morajo samo povedati, kakšno si želijo, morda tako, ki tudi cveti, ali pa tako, ki raste predvsem v višino in ne zavzame preveč prostora. Posadijo ga natančno tja, kjer želi lastnik, mu uredijo stalno namakanje, okoli njega nasujejo lubje, da zaščitijo korenine. Popoln servis za lepe denarce.

Nečesa pa vendarle ne morejo pričarati – zgodovine. Gledano z ljubljanske perspektive so ta bogato plačana drevesa namreč zgolj drevesca, ki bodo potrebovala še veliko let, da bodo dajala senco in »znala pripovedovati« zgodbe.

Zgodbe o tem, kako so nekatere stvari tako zelo samoumevne, da jih ne znamo več ceniti. In da smo jih pripravljeni brez razmišljanja zamenjati za košček betona.

Branka Grujičič

Vir: Jana