Gal Jakič je star 17 let in je dijak ljubljanske viške gimnazije. Živi pri starših. Je brez dekleta. Trenira alpsko smučanje in se poleti ukvarja z in-line hokejem.

Žiga Breznik jih ima 31. Po poklicu je komercialist in je zaposlen v računovodskem servisu svoje mame. Je poročen, brez otrok. Tudi on je lani začel trenirati alpsko smučanje.

Gal in Žiga sta invalida. Prvi je na vozičku pristal, potem ko je leta 2002 ponoči doživel hrbtenični infarkt. Spat je šel zdrav in se zjutraj zbudil hrom. Drugi se je začel z invalidnostjo spopadati nekaj mesecev po letu 1994, ko je zaradi prometne nesreče ostal hrom od pasu navzdol.

Gal Jakič in Žiga Breznik sta športnika. Olimpijca, udeleženca letošnjih zimskih parolimpijskih iger, edina, ki sta zastopala slovenske barve. Od športnikov, ki so se na istem smučišču nekaj tednov pred njima na olimpijskih igrah merili v veleslalomu in drugih disciplinah, ju ločuje predvsem to, da potrebujeta spremljevalca. Na smučišču jima pomaga pri vseh tistih malenkostih, ki jih zdravi opravimo tako rekoč mimogrede.

Je izguba samostojnosti, to, da za ukvarjanje s športom potrebuješ spremljevalca, najhujše, kar spremlja invalidnost? Se spomnita trenutka, ko sta dojela, da ne bosta več hodila?

Žiga: Jaz se spomnim samo tega, da sem po trimesečnem ležanju najprej pomislil, da letos ne bom mogel iti na smučanje. Poudarek je bil na letos. Po trimesečnem ležanju, ko se mi je že mešalo, pa sem samo še čakal, da mi dajo voziček in da lahko grem ven iz bolnišnice.

Torej voziček za vas ni pomenil izgube samostojnosti, ampak prav nasprotno, zaradi njega ste lahko samostojni?

Žiga: Nimam občutka, da sem za kaj prikrajšan. Resda sam ne morem priti do tistih, do katerih vodi veliko stopnic, a sem kljub temu prepotoval dobršen del sveta. Res se ne počutim nesamostojnega.

Gal: Zame je voziček isto kot železne noge z gumo. Vse je odvisno od tega, kako ga jemlješ. Če je del tebe, prevozno sredstvo, če hočete, nimaš težav, problem pa nastane, če se ne moreš sprijazniti z njim.

Prav to me zanima, kako uvrstiš voziček med »dele« svojega telesa?

Gal: Ne gre drugače, kot da se bojuješ naprej, si najdeš nov smisel življenja in začneš graditi na novih temeljih. Iz izkušnje je treba kar največ potegniti. Nekaterim uspe, drugim ne.

Nista zaradi vozička nič manj samozavestna? Se vama ne zdi, da vsi buljijo v vaju in da se jim smilita? Meni se na primer zdi, da vsi zijajo vame, če imam herpes.

Žiga: Mogoče se ti to dogaja na začetku. Ali pa si takrat bolj pozoren na to, da te ljudje gledajo. Ko si dovolj noter, sploh ne opaziš ničesar več. Kar pa zadeva herpes, bi se meni mogoče tako kot vam zdelo, da vsi buljijo vame. Ampak če bi ga imeli vedno, ga še opazili ne bi več in tega, da vas ljudje gledajo, tudi ne. Predstavljam si, da vas ne bi več motil.

Gal: Doslej nisem imel negativnih izkušenj zaradi vozička. Mogoče bi lahko rekel samo to, da je razlika med tistimi, ki me poznajo od prej, in tistimi, ki me spoznajo na novo. Tisti, ki so me poznali, ko sem še hodil, me primerjajo s starim Galom. Za tiste, ki so me spoznali z vozičkom, pa sva jaz in voziček eno. S sošolci v srednji šoli imamo z njim prave žurke. Gremo na primer na kavo in jih učim voziti se po zadnjih gumah. Eni in drugi si znamo narediti žur. Skratka, z vozičkom lahko živiš normalno življenje, lahko pa ga ne znaš živeti, tudi če ga ne potrebuješ.

Se invalidi med seboj ogovarjate? Gledate, kakšen voziček ima kateri, tako kot si zdravi na primer radi ogledujemo čevlje drug drugega?

Žiga: Seveda pogledamo. Normalno je, da hočeš videti, kakšen voziček imajo drugi.

Gal: In pri tem raje ne gledaš, kakšnega imaš ti.

Kako pogosto lahko invalid menja voziček?

Gal: Na pet let. Pa še tedaj ti da zavarovalnica samo 200 tisoč, preostalo moraš zbrati sam.

Je pomembno, kakšnega voziš?

Žiga: Seveda je pomembno. Po vseh vozičkih, ki sem jih zamenjal, lahko rečem, da je najpomembneje to, kako se v njem počutiš. Oprijeti te mora v bokih, ampak spet ne preveč, da ne dobiš preležanin. In biti mora okreten, lahek, da ga lahko sam zložiš in daš v avto. Doslej sem jih zamenjal kakšnih šest, noben ni stal manj kot 500 tisoč, zdaj pa imam že drugič takega, kot je ta, ki ga vozim zdaj.

Tisti, ki hodimo, si predstavljamo, da bi bilo zelo fino imeti električni voziček, da bi bilo potem vse skupaj preprosteje. Zakaj vidva vztrajata pri klasičnem?

Žiga: Če bi imel električnega, bi imel takoj sto kilogramov, ker se ne bi čisto nič gibal. Samo s prstom bi premikal ročico. Je tudi dosti težji od tega, ima približno sto kilogramov, in ga ne moreš sam spraviti v avto. V bistvu si z njim ne moreš dosti pomagati.

Gal: Z vidika mobilnosti je električni res slabša izbira. Pred kratkim je nekdo poklical na našo šolo in rekel, da je v njej nastavljena bomba. Mene in moj voziček so sošolci hitro spravili čez tiste tri stopnice, ki vodijo v telovadnico, v katero so nas evakuirali, pri sošolki, ki ima električnega, pa so že imeli nekoliko več dela. Kar trije so se morali potruditi, da so jo dvignili čez tri stopnice.

Nikoli ne bi pomislila na to, da se lahko zaradi električnega vozička zrediš.

Žiga: Seveda se lahko, saj nič ne delaš. Jaz grem vsak dan peš v službo. Od doma do tja imam pol ure. Čeprav imam avto, grem peš, in takrat, ko močno dežuje ali pride vmes kaj drugega, to prav pogrešam.

Zdi se mi zanimivo, ker ste rekli, da greste v službo peš. To pravico si nekako lastimo tisti, ki hodimo.

Žiga: Ampak to nima nobene zveze z nogami. Dolgo sem razmišljal o tej povezavi in na koncu ugotovil, da beseda peš nima nobene zveze z glagolom hoditi. Sicer pa, kaj naj bi rekel? Da se peljem v službo? Potem bi vsi mislili, da se vozim v službo z avtom.

Iz povedanega sledi, da potrebuješ kondicijo, tudi če si na vozičku.

Žiga: Natančno tako. Saj si tudi tisti, ki hodijo, naberejo osnovno kondicijo. In tako kot mi pridejo do točke, ko začnejo stagnirati. Dejstvo je, da z vsakdanjim pešačenjem dosežeš stopnjo, ko lahko premagaš določeno razdaljo, ne da bi se utrudil.

Gal: A osnovna kondicija takoj izgine, če nekaj časa ne voziš in samo ležiš. Mišice izgubiš tako hitro, da si še misliti ne moreš.

Ali nekoga, ki ne čuti nog, zebe vanje?

Žiga: Mene ne. Nekateri pa imajo zelo mrzle noge, čeprav jih ne čutijo. Tudi če je minus dvajset stopinj in če sem šest ur na snegu, imam še vedno tople.

Gal: Pri meni je ravno nasprotno. Pri minus desetih stopinjah imam lahko oblečeno samo majico s kratkimi rokavi, na nogah pa tri pare nogavic in še neoprenske čevlje, pa so kljub temu ledeno mrzle.

S kakšnimi težavami se na terenu sreča smučar invalid?

Gal: Velika težava nastane, ko je treba na stranišče. Na smučiščih so skoraj po pravilu v kleti, do njih vodijo stopnice in ti z vozičkom seveda ne moreš do njih. Zato sem prej med smučanjem nosil plenico, zdaj pa uporabljam urinar kondome. To je nekakšen kondom z vrečko; spodaj ima pipico, da ga lahko po potrebi izprazniš.

Kakšen je občutek, ko si polnoleten, pa moraš imeti plenico?

Gal: Spet si moraš stvari urediti v glavi. Zdi se mi, da je največkrat predsodek v njej. Kajti ko enkrat na glas poveš, da imaš plenico, vidiš, da se nihče ne odzove in da ni s tem nič narobe. Da tako pač je.

Žiga: Čisto predolgo plenico je imel. Šele ko sem mu rekel, naj jo vrže stran, jo je vrgel. Sicer pa se je treba za skoraj vsako stvar, ki ti lahko olajša življenje, bosti z zavarovalnico. Jaz sem se kar nekaj mesecev pregovarjal, da so mi plačali malce boljše katetre, s katerimi opravljam malo potrebo. Zavarovalnica namreč plača samo tiste iz navadne plastike, na katere naneseš gel. Ampak ko si kateter vstavljaš v sečevod, nekaj gela ostane na glavici, nekaj pa ga zbrišeš že s tem, ko ga primeš v roko. Zato nastaja trenje, posledica katerega so stalna vnetja. In če to delaš na primer 30 let, si lahko predstavljate, kako zabrazgotinjeno je vse skupaj. V tujini je mogoče kupiti kateter, ki ga samo zmočiš pod vodo in postane tako spolzek, da ga komaj držiš v roki. Pri vstavljanju nimaš nobenih težav in posledično tudi nobenih okužb. Težava pa je v tem, da naša zavarovalnica plača samo tiste prve, ki stanejo približno 120 tolarjev, boljših za 400 tolarjev pa ne.

Najbrž je zelo pomembno, da se invalid samoizobražuje in da sam odkriva novosti na trgu?

Žiga: Pa še kako pomembno. Jaz sem bil že nekajkrat v Düsseldorfu na sejmu invalidske opreme. Sedem v avto in se odpeljem iskat novosti. Tam sem odkril »uribage« pa seveda smučanje z monoskijem. In še marsikaj drugega.

Tisti iz zavarovalnic očitno ne hodijo na take sejme.

Žiga: Seveda ne. Nočejo, da bi odkril vse novosti, ki ti lahko olajšajo življenje, ker preveč stanejo.

Gal: Pomagati si moraš sam. Vedeti moraš, kaj ti pripada, in poskrbeti, da to tudi dobiš. Tako ali drugače.

Pomagaj si sam, skratka, in bog ti bo pomagal. A saj imate invalidi društva, ki naj bi vam pomagala in lajšala življenje.

Žiga: Osnovne stvari za preživetje bi morali povedati že v Soči (Inštitut RS za rehabilitacijo, o. p). A ko sem jaz prišel od tam, nisem znal nič razen obleči se. To je bilo vse, kar sem se naučil. Nihče mi ni pokazal, kako se z vozičkom zapeljem z robnika ali kako se vozi po zadnjih kolesih. Moj prijatelj jim je v Soči hitro povedal, da jih ima dovolj, in je šel na rehabilitacijo v Švico. Ko je prišel tja, so ga najprej poslali v fitnes. Rekli so mu, da mora biti dovolj močen, šele potem bo sploh lahko kaj delal. V Soči pa smo prišli na terapijo, kjer so nas malo razgibali, ob enajstih pa smo bili že na pivu. Bil sem v inštitutu v Avstriji in videl, da so tam delali od osmih do štirih, in to res delali. Ob prihodu so dobili izkaznico, in če jih dvakrat ni bilo na terapijo, so jih vrgli iz inštituta. Žigosali so se tako kot v službi, in če jih ni bilo, so jim rekli adijo. V taki ustanovi te morajo naučiti življenjskih stvari, ne pa da te, tako kot mene, mučijo s hojo s stimulacijo, čeprav je vsem jasno, da sam nikoli več ne boš hodil. Mučiš se kot žival, da narediš tri korake in se ob tem sprašuješ, komu to koristi. Odgovor je – inštitutu, da se lahko potem hvali, kaj je razvil. Namesto da bi ljudi peljali ven in jih naučili tistega, kar bodo v novem življenju najbolj potrebovali.

Gal: Ja, v naših institucijah te res naučijo malo uporabnih stvari. Tudi mene so naučili samo to, kako naj se oblečem, pa še pri tem sem pozneje razvil svojo tehniko. Strokovnjaki pozabljajo, da imamo ljudje različne poškodbe in da ne morejo vseh učiti po istem vzorcu.

Se vama zdi, da je v tujini lažje biti invalid kot pri nas?

Žiga: Jaz tudi tukaj nimam dosti težav. Po Evropi se mi zdi položaj že veliko boljši, Amerika in Avstralija pa sta res drug svet. Tam se ti ne more nikjer zgoditi, da ne bi mogel na stranišče, avtobus ali tja, kamor koli se ti pač gre. Če pa se komu že zgodi, da mu je kje dostop onemogočen, pokliče policijo in naredi celega hudiča. Sploh v Ameriki lahko invalid pride tako rekoč povsod; na lastno odgovornost, seveda, ker je to pri Američanih zelo priljubljeno.

Gal: Lani smo bili na končnem izletu v Gardalandu, vsi sošolci so se vozili z vsemi tistimi hudimi napravami, mene pa so hoteli poslati na igrala za otroke. Potem sem se v vrsto postavil s hoduljami, a me še vedno niso spustili zraven. Odtegujejo nam vse, kar je povezano z adrenalinom, čeprav nam prav to najbolj manjka. Pred infarktom sem bil atlet in sem nekako postal zasvojen z adrenalinom, zato sem se tudi lotil smučanja. Jaz hočem adrenalin.

Je še kaj takšnega, kar bi rada počela, pa zaradi invalidnosti ne moreta?

Žiga: Rad bi potoval z letalom brez spremstva. Invalidi namreč ne smemo potovati sami, čeprav je to dovoljeno šestletnemu otroku. Saj če bi se kaj zgodilo, bi bil jaz po riti prej iz letala kot kakšna 80-letna babica. V kratkem bi šel rad sam v Ameriko, pa ne vem, kako bom prišel do tja. Z Adrio bi se že še kako dogovoril, naprej pa bi bilo najbrž težje in bi se moral zmeniti s kom v čakalni vrsti, saj taka politika velja po vsem svetu.

Si invalid težko najde žensko?

Gal: Če te jemlje kot invalida, tako nimaš kaj delati z njo. Včasih prav vidim, da katero zanimajo kakšne stvari, pa si me ne upa vprašati.

Žiga: Nikoli nisem imel težav z ženskami. Šele potem mi je kakšna priznala, da jo je zanimalo, kako bom tisto napravil. Sicer pa mislim, da je pri ženskah vse odvisno od let.

Od let?

Žiga: Ja, tistim malce bolj odraslim so stvari jasnejše.

Gal: Priznam, da raje gledam starejše od sebe, ker stvari drugače dojemajo. Puncam mojim let so pomembne druge reči. Ampak če se že ti sam vedeš v stilu, joj, pod ritjo imam dvajset kilogramov pleha, potem ti gotovo ne bo uspelo najti nobene.

O najintimnejših stvareh, opravljanju potrebe, osvajanju žensk in podobnem govorita zelo odprto in brez zadrege. Zdravemu človeku bi bilo najbrž zelo nerodno, če bi ga spraševala o tem.

Žiga: Invalidi se srečujemo s toliko težavami, zaradi katerih bi nam bilo lahko nerodno, da smo se kar prisiljeni navaditi na to.

Gal: Mene je celo moja mama vprašala, kaj naredim, če me kje v mestu pritisne lulat. Sem ji odgovoril, da grem v park in se polulam v steklenico, ki jo imam vedno s seboj. Pa naj pride policist in mi reče, da uriniram na javnem kraju. Naj mi kar pokaže, kam lahko grem v središču Ljubljane na stranišče. Edino možnost imam v hotelu Union, kjer so tako prijazni, da ti brez odvečnega spraševanja dajo ključ od stranišča. Kam drugam pa ne morem iti. Veste, invalidi imamo že tako veliko omejitev, in če bi se še sami omejevali s pravili, bi bili res v totalni riti.

Najbrž bi le redko kateri Slovenec znal odgovoriti na vprašanje, kdo nas je zastopal na zimskih paraolimpijskih igrah. Zdi se mi, da ljudje precej neradi gledajo tiste, ki niso popolni, da težko prenesejo pogled na tekmovalca v invalidskem vozičku. Imata tudi vidva tak občutek?

Žiga: Ne bi rekel, da ljudje tega nočejo gledati in da si ob pogledu na športnika invalida mislijo: O, ti revež. Kaj pa ta dela? Naj bo raje doma, saj je že tako polomljen. Prepričan sem, da ne razmišljajo tako. Preprosto nimajo priložnosti, da bi videli, kako na primer smučajo invalidi.

Ampak zakaj so športne prireditve, na katerih nastopajo invalidi, tako slabo medijsko pokrite?

Žiga: Ker ljudje ne poznajo tekmovalcev in neposrednega prenosa niti ne zahtevajo niti ne pričakujejo. Tekmovalcev pa ne poznajo zato, ker za njimi ne stojijo močni sponzorji. V alpskem smučanju na primer vsi vedo, kdo je Bode Miller. Veliko berejo in slišijo o njem, zato hočejo videti, kako smuča. Miller je nekakšen magnet za gledalce. In če mediji vedo, da bo na tekmovanju nastopil tudi znan tekmovalec, so prej pripravljeni stopiti zraven, kot če ne poznajo nikogar.

Gal: Poleg tega se mulci pri sedmih, osmih lažje identificirajo z Bodejem Millerjem, na primer, kot pa s katerim od nas. Z nama, denimo.

Ali športniki invalidi ne premorejo niti enega zvezdnika, ki bi pritegnil medije in športnike invalide pripeljal v naše dnevne sobe?

Gal: Kakšnega že premoremo. Profesor nemščine na naši gimnaziji mi je povedal, da so imeli v Nemčiji po osvojenih medaljah na paraolimpijadi tako evforijo, kot če bi kolajno osvojil kateri od zdravih športnikov. Torej ljudje lahko slavijo tudi športnika invalida, samo vedeti morajo, kaj je dosegel. K prepoznavnosti pa lahko veliko pripomorejo tudi močni sponzorji, ki pritiskajo na medije, naj pokrijejo prireditev, na kateri nastopa športnik, v katerega so vložili denar. Seveda s tem ne delajo nič plemenitega, le svoj denarni vložek poskušajo čim bolj oplemeniti.

Športniki invalidi torej nimajo močnih sponzorjev?

Žiga: Večinoma ne. Nihče ne bo vlagal v nekoga, ki se s športom ukvarja ljubiteljsko. Denar se splača naložiti v profesionalca, ki res ne počne nič drugega kot to, za kar ga sponzor plačuje.

Bi vidva bila profesionalna športnika?

Žiga: Seveda bi bila, ampak od česa bi pa živela? Jaz moram hoditi v službo, da lahko živim in treniram. Če bi bil zaposlen v vojski ali policiji, bi se z veseljem posvetil samo športu.

Mislite, da bi vas zaposlili na ministrstvu za obrambo ali na notranjem ministrstvu?

Žiga: Mislim, da bi morali prej premakniti ogromno skalo v glavah nekaterih ljudi. In verjemite, da jih je zelo težko premikati.

A če izhajamo iz domneve, da športnika zaposlijo zato, ker s svojimi dosežki promovira državo Slovenijo, ne vidim nobenega razloga, zakaj ne bi po istem ključu dali možnosti za trening in promocijo tudi športniku invalidu?

Gal: Teoretično je sicer vse lepo in prav, le pri izvedbi bi se skoraj zagotovo zataknilo. Je pa res, da mora tudi športnik invalid trenirati, če hoče doseči dobre rezultate.

Po čem se vidva razlikujeta od, na primer, Jureta Koširja?

Gal: Najprej po tem, da morava iti na tekmovanje s spremljevalcem, ki nama pomaga, da se presedeva v monoski.

Žiga: Saj se zaplete že pred presedanjem. Ne moreva si tako kot Košir zavihteti smuči na rame in odkorakati na smučišče.

Gal: Razlika je tudi v tem, da v Sloveniji ni nobenega kluba, v katerega bi se invalid lahko vključil in bi ga pri treningu podpiral strokovno usposobljen kader. Imava trenerja, ki trenira tudi zdrave smučarje, a je, preden je začel delati z nama, preštudiral sistem treninga. Primernega kadra je tudi v tujini zelo malo, zato so trenerji večinoma invalidi, kar pa za seboj spet potegne kup stvari. Tak trener recimo ne more sam vrtati lukenj za kole in ne more sam na smučišče.

Zato športniki invalidi menda ustanavljate svoje klube?

Žiga: Ustanavljamo jih zato, da nam lahko tisti, ki so nam pripravljeni denarno pomagati, nakažejo denar.

Gal: Tudi jaz razmišljam o ustanovitvi svojega kluba. Za zdaj zaradi donacij, enkrat v prihodnje pa bom v njem morda lahko počel tudi kaj drugega. Treniral mlajše, na primer, ali kako drugače pomagal ljudem, da bodo videli, da lahko živijo kakovostno in raznovrstno, tudi če ne morejo hoditi.

Je težko prositi za donacijo, če si športnik invalid?

Žiga: Težko je, ja. Prosjačim za denar, kjer le morem, a moram reči, da ga doslej nisem dobil še nikjer drugje kot tam, kjer sem koga poznal. Težko je kar tako od nekoga neznanega dobiti denar, ker vsakdo hoče kaj v zameno. In če mene nimajo kje videti in če tako rekoč sploh ne vedo, kaj počnem, jim res ne morem zameriti, da njihove denarnice ostajajo zaprte. A kako naj dosežem, da bom prišel na televizijo? Naj grem tja in se prijavim, da bi bil rad na televiziji?

Zdravi športniki priznavajo, da svoje telo ženejo do skrajnih meja in da si zato pogosto nakopljejo trajne poškodbe. Greste tudi športniki invalidi do konca, glede na to, da natančno veste, kako je, ko nekega dela telesa ne moreš več uporabljati?

Gal: Moj oče vedno pravi, da tako drvimo po strmini, kot bi si mislili, da že imamo zlomljeno hrbtenico in se nam kaj drugega tako ne more več zgoditi. To najbrž pove vse.

Sprašuje: Branka Grujičić

Gal: Pred kratkim je nekdo poklical na našo šolo in rekel, da je v njej nastavljena bomba. Mene in moj voziček so sošolci hitro spravili čez tiste tri stopnice, pri sošolki, ki ima električnega, pa so že imeli nekoliko več dela.Žiga: Jaz nimam dosti težav, a po Evropi se mi zdi položaj že veliko boljši. Amerika in Avstralija pa sta drug svet. Tam se ti ne more nikjer zgoditi, da ne bi mogel na stranišče, avtobus. Če pa se komu že zgodi, da mu je kje dostop onemogočen, pokliče policijo in naredi celega hudiča.

Sorodni članki:

• 37. Hanina učna ura: Zakaj smo lahko jutri vsi ljudje s posebnimi potrebami

Vir: Ona