Janja Urbas je vodja lektorata za moderni ruski jezik na filozofski fakulteti. Pred dobrim mesecem je izšel njen učbenik z naslovom Mnenja, situacije, vaje, ki je po 30 letih prvi slovenski učbenik za učenje ruščine pri nas. Avtorica pravi, da je nastal »iz pouka, za pouk in med poukom«, kar pomeni, da je nekakšen posnetek učne ure v razredu.

Urbasova je tudi predsednica republiške maturitetne komisije za ruščino, ki sestavlja učne komplete za maturo iz tega jezika. Je ena glavnih pobudnic, da se je ruščina leta 1990 vrnila v srednješolske programe. Zdaj si skupaj s kolegico Ines Vozelj prizadeva, da bi si utrla pot tudi v osnovno šolo. Na nekaterih šolah po Sloveniji se jo učenci že lahko učijo fakultativno, a njuno delo bo končano šele takrat, ko bo ta jezik dobil svoj prostor v rednih učnih programih.

Ruščina je najbolj razširjen slovanski jezik, eden od šestih uradnih jezikov v OZN. Kako priljubljena pa je pri Slovencih?

Vedno bolj. Na filozofsko fakulteto se zadnja tri leta vsako leto vpiše 80 študentov. Mladi se vse bolj zavedajo, da je ruščina perspektiven jezik, ki jim bo ne nazadnje pomagal pri iskanju zaposlitve. Naša podjetja so namreč vse bolj usmerjena na vzhod, saj je z zahodom čedalje težje sodelovati, ker nismo konkurenčni. Veliko pa je tudi takih, ki se ruščino začnejo učiti zato, ker jih zanimajo država, njena kultura in zgodovina, za vse pa velja, da se jo lahko naučijo zelo dobro v primerjavi z drugimi zahodnimi narodi. Navsezadnje smo le Slovani.

Lahko na osnovi znanja študentov v prvem letniku presodite, kaj povprečen Slovenec ve o Rusiji? Najbrž pozna Dostojevskega, Lenina in Stalina, kaj več pa že ne.

Kolegi so lani izvedli anketo in študente prvega letnika prosili, naj navedejo ruska leposlovna dela, pesnike in pisatelje, ki jih poznajo. Če povem zelo milo, bi se tu dalo še marsikaj narediti. V bistvu smo bili presenečeni, kako malo vedo. Poznajo nekaj klasikov, potem pa je že konec.

Zdi se mi zanimivo, da lahko študirajo ruščino tudi tisti brez kakršnega koli predznanja. Koliko se lahko naučijo v štirih letih študija?

Žal je res, da je tistih, ki se na ruščino vpišejo brez predznanja, precej več kot tistih, ki ob prihodu na fakulteto že poznajo osnove jezika. To je pogojeno s tem, da se je ruščina kot drugi tuji jezik znova uvrstila v šolski program šele leta 1990 in da imamo vsako leto le deset maturantov. Tako se pri lektoratu jezika v glavnem začnemo učiti od začetka in v prvih dveh letnikih predelamo celotno snov srednje šole. Kljub veliko začetnikom smo z rezultati lahko zadovoljni. Tisti, ki se želi jezika zares naučiti, ima v štirih letih dovolj možnosti. Študentom damo dobre osnove, saj morajo trdo delati, a so nam pozneje, ko diplomirajo, zelo hvaležni. Seveda potrebujejo še veliko prakse. A zdaj, ko je podpisan meddržavni sporazum o kulturnem sodelovanju med Rusko federacijo in Slovenijo, je tudi tu več možnosti. Med drugim ruska vlada vsako leto ponudi Sloveniji 10 do 15 šestmesečnih štipendij za študij v Rusiji in študentje jih pridno izkoristijo. Poleg moskovske univerze v sporazumu sodelujemo še z univerzama v Permu in Sankt Peterburgu.

Koliko vaših diplomantov se potem resnično preživlja z ruščino, glede na to, da je ta jezik mogoče študirati v povezavi z vrsto drugih predmetov?

Ne morem vam postreči z natančnimi podatki. Vsako leto diplomira 10 do 15 študentov. Veliko se jih zaposli v turizmu, nekateri postanejo prevajalci, drugi se znajdejo v zunanji trgovini. Slovenska podjetja potrebujejo vse več ljudi, ki znajo rusko. Je pa tudi veliko takih, ki si najdejo delo že med študijem, in ti pogosto diplomirajo pozneje, včasih pa sploh ne.

Kako na vaše programe vpliva bolonjski sistem študija?

Osebno nisem preveč navdušena. Ideja je sicer dobra: poenotiti programe na evropskih univerzah in omogočiti našim študentom študij na tujih univerzah in nasprotno, vendar to v praksi še zdaleč ni tako enostavno, vsaj pri ruščini ne. Naši programi so, kar zadeva praktični jezikovni pouk, bistveno zahtevnejši od večine evropskih. Izkušnje ob obisku na tržaški univerzi kažejo, da je profil našega diplomanta rusista drugačen od italijanskega. Italijanski rusist po končanem študiju pretežno prevaja iz ruščine v italijanščino, medtem ko bi naš moral tudi in predvsem v ruščino. Ker smo Slovani, nam je ruščina vendarle veliko bližja kot drugim evropskim narodom in je torej tudi naš učni načrt pri lektoratu v vseh letnikih precej zahtevnejši. V zadnjih dveh letih smo imeli na FF kar nekaj tujih študentov, ki naj bi en semester opravili pri nas, vendar moram reči, da so pouku zelo težko sledili. Poleg tega imam vtis, da je zahtevani seštevek točk in kreditov, ki naj jih študent zbere v posameznem letniku, včasih pomembnejši od vsebin predmetov.

Zaradi potreb trga se morajo rusko najbrž učiti tudi izkušeni poslovneži. V čem se razlikuje poučevanje študenta in poslovneža?

Poslovneži imajo običajno zelo jasen motiv in cilj za učenje. V šolsko klop jih nažene potreba, zato so se primorani jezika naučiti zelo hitro. Sicer je bistvo vsake didaktike v tem, da se vprašaš, koga boš učil, kaj ga želiš naučiti in kako boš to izpeljal, pa naj bo ruščina ali kateri koli drug tuji jezik. Za najstnika, ki stopa v svet in išče svoj prostor v njem, je to prav gotovo nekaj drugega, kot za študenta, ki si je z izborom jezikovnega študija začrtal poklicno pot. Spet nekaj drugega pomeni znanje ruščine poslovnežu, ki mora v nekaj mesecih odpreti predstavništvo v Moskvi. Drugače povedano, dijaki in študenti potrebujejo kompleksno znanje, ki jih bo usposobilo za kasnejše strokovno in poklicno delo, odraslim tečajnikom pa moraš ponuditi tisto, kar potrebujejo zdaj. In to moraš narediti kakovostno in v kratkem času.

Zadnje čase je v Sloveniji zelo moderno, da v jezikovnih šolah poučujejo naravni govorci. Se vam to zdi dobro?

Didaktiki praviloma nismo naklonjeni pouku z naravnim govorcem na začetnih stopnjah jezikovnega pouka, če gre za odrasle učence. Naravni govorec je namreč pogosto nekdo, ki je prišel v Slovenijo iz takšnega ali drugačnega razloga, navadno slabo govori slovensko ali pa sploh ne zna, predvsem pa mu manjka ustrezna pedagoška in didaktična izobrazba. To je približno tako, kot če bi vi šli v Rusijo ali Anglijo in tam začeli učiti slovensko. Se vam vsaj približno sanja, kje bi se lotili poučevanja? Kje bi začeli? Sicer je pouk z naravnim govorcem zagotovo učinkovit pri učenju otrok, ki se učijo s posnemanjem, oz. odraslih na višjih konverzacijskih stopnjah. Na začetni stopnji pa večina ljudi potrebuje zavestno učenje z dobro razlago, ki temelji na dobrem učiteljevem poznavanju razlik med materinščino in tujim jezikom, veliko primerih in didaktično dobro premišljenih vajah, ki spodbujajo aktivnost slušateljev. Drugače povedano, potrebujejo sistem in pravila, ki jim bodo pomagala pri samostojnem izražanju v tujem jeziku. Samo s poslušanjem in posnemanjem nekoga, ki govori v tujem jeziku, ne bomo spregovorili. Potrebujemo torej izkušenega učitelja in dober program.

Večina ljudi misli, da je največja težava pri učenju ruščine cirilica. Je to res?

Cirilica sama po sebi ni velika težava, večina ljudi se je za silo nauči v treh, štirih urah. Bistveno težje se je na primer naučiti pisati angleško. Ruski pravopis ima svoje zakonitosti, in ko jih enkrat osvojiš, je vse drugo samo vaja. Ljudje na tečajih pogosto pravijo, da cirilice ne potrebujejo, ker ne bodo nikoli pisali v njej. Napaka, kajti če bodo poslovali z Rusijo, bodo vsak dan dobivali dopise v cirilici. Noben Rus jim ruskega besedila ne bo poslal v latinici. Tudi če je človek na še tako kratkem izobraževanju, bi ga morali naučiti vsaj pisati in brati, saj to zahteva le malo truda. Sem proti temu, da ljudje pri pouku samo ponavljajo kot papige in fraze fonetično zapisujejo, ker potem pridejo v Moskvo, vidijo napis na metroju ali trgovini in ga ne znajo prebrati.

Zakaj je vaš učbenik sponzoriral zasebnik, podjetnik Janez Škrabec?

Učbenik je izšel v zelo majhni nakladi, zato je razumljivo, da nobena založba ni hotela tvegati z njim. Izid so omogočila podjetja, ki veliko poslujejo v Rusiji in so neposredno ali vsaj posredno zainteresirana za bodoče strokovnjake z dobrim znanjem ruščine. Večino sredstev je prispevala Krka, ki je tudi sicer vselej velikodušno podprla naša prizadevanja za izobraževanje dijakov in študentov. Z Janezom Škrabcem pa sva se tudi osebno spoznala pred veliko leti na letališču v Moskvi, ko sva se vračala domov: on z nekajtedenskega intenzivnega tečaja, jaz z izobraževanja na univerzi. Od takrat naju Rusija druži.

Najbrž morate tudi vi obnavljati svojo ruščino? Kolikokrat na leto greste v Rusijo?

Ko še nisem imela sina, sem bila tam enkrat ali dvakrat na leto, zdaj pa se potrudim, da grem na dve leti. V Moskvi imam prijatelje in vezi, ki sem jih stkala v otroštvu in jih še vedno skrbno negujem. Sicer pa imam veliko ruskih prijateljev tudi v Ljubljani. Ruske kolegice, ki prihajajo z moskovske univerze in s katerimi delam, so zelo zanimive, razgledane in družabne gospe, tako da kak dan govorim več rusko kot slovensko.

Ali v Rusiji ugotovijo, da ste tujka?

Pravijo, da ne. Navadno so presenečeni, ko ugotovijo, da sem.

Tako rekoč vse otroštvo ste preživeli v tujini. Komu ste značajsko bolj podobni, Slovenki ali Rusinji?

Pri nas doma smo vsa leta, ko smo živeli v Moskvi, govorili slovensko, in zato jezik dobro znam. V Sloveniji sem namreč končala samo dva razreda osnovne šole in fakulteto. Zdi se mi zelo narobe, da ljudje, ki gredo živet v tujino, tudi doma govorijo v tujem jeziku in materinščino potisnejo ob stran. To je nenaravno. Jezik ni samo sredstvo za sporazumevanje, je predvsem način razmišljanja, bivanja. In ko začneš razmišljati v tujem jeziku, hkrati privzameš del mentalitete, postaneš del kulture. Seveda se temu nisem mogla izogniti, lahko bi rekla, da sem nekako na dveh tirih, »Slovenka, okužena z Rusijo«. Ko smo šli v Rusijo, sem bila stara osem let, vrnili smo se, ko sem se vpisala na fakulteto in sem jih imela sedemnajst, torej ni dvojnost nič nenavadnega.

Kakšni so vaši spomini na Rusijo?

Ko zdaj gledam nazaj, lahko rečem, da zelo pozitivni. Če pa naj na vse skupaj pogledam z očmi osemletne deklice, ni bilo lahko. Ko sem prvič videla tisto prostranost in ogromne ruske razdalje, se mi je zdelo, kot bi bila sredi vesolja. Ko sem prišla v 3. razred ruske šole, nisem znala niti besedice rusko in počutila sem se, kot da je okoli mene zid. A ko sem ga prebila, in otroci ga prebijejo zelo hitro, saj imajo srečo in otroški dar, da po pol leta spregovorijo v tujem jeziku brez naglasa, sem začela spoznavati tisto pravo, toplo Rusijo. V bistvu sem večji šok doživela, ko smo se iz Rusije preselili v Berlin. Ko smo živeli v Moskvi, sem dobila nekaj izjemno dobrih prijateljic, s katerimi imam stike še zdaj. To so zelo raznovrstna prijateljstva, tako kot je raznovrstna Rusija. V Moskvi, na primer, sem imela prijateljico Natašo, deklico iz zelo preproste družine. Njeni starši so delali v tovarni, stanovali pa so v komunalnem stanovanju, kakršnih Slovenci sploh ne poznamo. To je bilo eno veliko stanovanje: imelo je več sob, kuhinjo in nobene kopalnice. V vsaki sobi je živela ena družina. To, da je Natašina družina bivala v eni sobi, se mi ni zdelo nič nenavadnega, dejstvo sem sprejela kot posebnost načina življenja. Po šoli sem rada zahajala k njim. Z Natašo sva si pogreli boršč in pili čaj, njena mama pa je velikokrat spekla piroške, ki so še zdaj moja najljubša jed. Potem smo se preselili v Berlin, kjer sem še naprej hodila v rusko šolo. Moja najboljša prijateljica je bila Julija, hči odličnega ruskega diplomata. Julija je živela zelo drugačno življenje od Nataše, a prijateljstvo ni bilo nič drugačno od tistega v komunalnem stanovanju. Domačnost njihove kuhinje, skupne naloge, šolski nastopi in piroške Julijine mame … Ti dve ruski dekleti sta imeli morda veliko več skupnega kot dva naključna Slovenca.

Po čem se najbolj ločimo od Rusov?

Slovenci smo po mentaliteti zelo avstro-ogrski. Po duši smo sicer Slovani, a smo po vzgoji in načinu življenja bližje severnim narodom. Smo razumski. Slovenca ne moreš kar tako na osnovi čustev nekam potisniti, ker bo vselej najprej hotel vedeti, zakaj mora tja. Njegova čustvena plat se odpre šele pozneje, pot v neznano pa utira razum. Rusi so naše nasprotje, so neposredni, odprti in čustveni. Seveda ne morem posploševati, a se mi zdi, da je to bistvo.

Koliko imajo novodobni ruski bogataši še skupnega z izvirno toplo Rusijo?

Težko sodim, ker nobenega ne poznam. Številne ruske šale, ki letijo na njihov račun, pa jim ne pripisujejo preveč plemenitosti in topline.

Pravite, da imate do Rusov poseben odnos in da vam ga oni vračajo. Opremljeni s tem »nešovinizmom« veste, kakšna je stereotipna predstava Slovenca o Rusu?

Slovenci pogosto gledajo nanje tako, kot narekujejo politične okoliščine, kar je krivično in nima nič skupnega s stvarnostjo. Odnos Slovencev do Rusije dokazuje že krivulja učenja ruščine pri nas. Naši starši so se je učili pod prisilo že davne jugoslovanske politike. Potem so se je ljudje lotili iz lastnega nagiba. Sledilo je obdobje dileme: ruščina ali jezik države, ki nam je blizu. Vedno pravim, da imamo Slovenci svet preblizu sebe in da se zato otroci raje učijo italijanščino in francoščino, ker sta državi blizu in se ljudem zdi, da bodo tako lahko navezali več stikov. Rusija pa je bila vedno nekoliko odmaknjena. Ko že govoriva o stereotipih, naj povem, da je moj sin pred dvema letoma v drugem razredu pripravljal referat. Prav tisto poletje se je sam, iz čistega veselja, naučil cirilico, zato si je za temo izbral Rusijo. Naredila sva sijajen referat in poiskala stvari, ki so zanimive tudi za otroka: bele noči v Sankt Peterburgu, polarni krog, Bajkal, vulkane na Kamčatki itd. Dan pred referatom pa je prišel domov in rekel, da ga ne bo predstavil sošolcem. Razlog: otroci so se norčevali iz njega, ker se je tisto jesen zgodil napad v Beslanu. Zbadali so ga, kaj ti bo Rusija, to je enako terorizem. Rekla sem mu, naj jim pove, da se je leto prej sredi New Yorka »zgodil« 11. september. Otroci še vedno živijo v prepričanju, da je Amerika »in«, Rusija pa »out«. In potem je sin poročal, da je sošolcu rekel, kar sem mu naročila, in da je ostal brez besed. Predstavil je referat in otroci so bili navdušeni.

Povedali ste, da se je sam naučil pisati cirilico. Ste ga vi naučili govoriti rusko?

Ne. Pri nas je kovačeva kobila bosa. Pravijo, če hočeš otroka učiti smučati, ga daj učitelju smučanja. Če bi živeli v Rusiji, bi ga verjetno učila rusko, v Sloveniji pa se mi to zdi nenaravno. Saj sem že rekla, da je jezik tudi in predvsem način razmišljanja. S svojim otrokom govorim slovensko, ker … Pravzaprav vam ne znam razložiti, kaj se zgodi, ko začnem govoriti rusko. Nekakšen preklop. Razmišljati začnem drugače, kot če govorim slovensko. Sem njegova mama in Slovenka, zato z njim govorim slovensko in ne morem naravno komunicirati v ruščini. Imamo pa veliko ruskih obiskov, tako da precej razume, gleda tudi ruske risanke. A da bi spregovoril v ruščini, to ne. Iti bi moral v kakšen tečaj, ampak kam drugam, ne k mami.

Je že bil v Rusiji, da bi videl, zakaj je njegova mama tako zaljubljena vanjo?

Ne, si pa to želi. V Rusijo vedno hodim službeno in ga zato ne morem vzeti s seboj. Moskva zna biti za otroka zelo naporna. Enkrat ga bom res peljala, da bova šla v živalski vrt, cirkus, galerije in z ladjico po reki Moskvi. Čakala sem, da bo malo večji, in zdaj je dovolj velik za to pustolovščino.

Menda so vam po končani fakulteti v Moskvi ponujali službo. Zakaj ste se kljub silni ljubezni do Rusije odločili ostati v Sloveniji?

Ja, nekajkrat so mi res ponujali službo v Moskvi. Ena je bila zelo privlačna, a je nisem sprejela. Nemški Quele me je hotel poslati za predstavnico v Moskvo. Imelo me je, da bi šla po poti svojih staršev, a sem bila takrat že na fakulteti in že povsem okužena s poučevanjem, zato sem ostala. Odločilo je to, da sem imela v Ljubljani odprte vse poti. Če bi izbrala Moskvo, se najbrž ne bi več vrnila, in to je bil tudi eden od razlogov, da sem ostala. Otroštvo in mladost sem preživela v tujini, zato imam občutek, da sem brez korenin. Nikjer nisem ukoreninjena, tukaj nimam generacije, ne osnovnošolske ne srednješolske. Vsi so v Moskvi ali v Berlinu. Moji starši so šli kot predstavniki Slovenijalesa v tujino za tri leta, ostali smo deset let. Ne morem reči, da mi je žal, saj se tukaj vendarle čutim bolj doma kot v Rusiji. Poleg tega ima človek v Sloveniji odprto okno v svet. V nekaj urah si lahko z letalom na katerem koli koncu sveta. Očitno so moje korenine vendarle tukaj. Sem pa zato, ker sem toliko časa preživela po svetu, človek brez kančka šovinizma. Ko vidiš vse te različne ljudi, namreč ugotoviš, da so v končni fazi vsi samo ljudje. Stereotipne oznake narodov in ljudi so mi povsem tuje.

In zato se boste vedno znova vračali v Rusijo.

Vsi, ki smo v Rusiji živeli, hodili v šolo, študirali ali delali, se vedno znova vračamo. Pritegne te, je kot velik magnet. Ko Slovenec prvič pride v Rusijo, doživi kulturni šok. Ko pa se človek vanjo vživi, jo začuti. Ne morem reči, da jo razumeš, kajti že veliki ruski pesnik Tjutčev je rekel: Rusije ne moreš razumeti, vanjo lahko samo verjameš. In ko jo enkrat začutiš, je to nekakšna droga, vedno znova se vračaš. Tudi jaz.

Tudi vaš mož ima ruske korenine. Je to naključje?

Ja. Pravzaprav ironija usode. Piše se Bartenjev (o. p.: dr. med. Igor Bartenjev, dermatolog), je potomec belega ruskega oficirja in ne govori rusko. V Rusiji je bil prvič šele z mano. Od časa do časa sicer izrazi željo, da bi se jezika naučil, a za to bi moral imeti malo več časa in se seveda tudi resno odločiti. Mi je pa žal, da nisem poznala njegovega deda, ki je bil ruski emigrant in imeniten gospod.

Veliko se družite z Rusi. Veste, kaj povprečen Rus ve o Sloveniji?

Rekla bi, da so nam naklonjeni. Veliko jih seveda ni dosti slišalo o Sloveniji, tisti pa, ki enkrat pridejo k nam, so očarani in se običajno vračajo. Všeč sta jim naša majhnost in to, da lahko na koščku Zemlje vidijo toliko lepega. V Rusiji je že nekaj časa mogoče študirati slovenščino in reči moram, da se je tisti, ki se odločijo za študij, zelo dobro naučijo.

Sprašuje: Branka Grujičić

Zdi se mi zelo narobe, da ljudje, ki gredo živet v tujino, tudi doma govorijo v tujem jeziku in materinščino potisnejo ob stran. To je nenaravno.Cirilica sama po sebi ni velika težava, večina ljudi se je za silo nauči v treh, štirih urah. Bistveno težje se je na primer naučiti pisati angleško.Vsi, ki smo v Rusiji živeli, hodili v šolo, študirali ali delali, se vedno znova vračamo tja. Rusija te pritegne, je kot velik magnet.Slovenca ne moreš kar tako na osnovi čustev nekam potisniti, ker bo vselej najprej hotel vedeti, zakaj mora tja. Njegova čustvena plat se odpre šele pozneje, pot v neznano pa utira razum.

Vir: Ona