Najprej so bile drsalke. V njenem življenju, seveda. Stara je bila štiri leta, ko je prvič stopila nanje in potem se ni več ločila od njih. Štirinajst let zapored jih je obuvala dvakrat na dan in to vseh sedem dni v tednu, potem je imela pri osemnajstih napornih treningov dovolj. V skokih je bila sicer še vedno med najboljšimi in uspelo se ji je uvrstiti na evropsko prvenstvo, a obvezni liki ji niso šli tako, kot si je želela in preprosto ni bila dovolj dobra za drsalni vrh, v katerem je takrat kraljevala legendarna Sanda Dubravčić. Pa je na pragu polnoletnosti kljub temu, da ji je status vrhunske športnice v šoli omogočal dokaj lagodno življenje, samokritično presodila, da je nastopil čas za nove izzive.

Ima pa na tiste čase kljub temu lepe spomine in svoje zadnje tekmovalne drsalke za prosto drsanje tudi. Resda že sodijo v kategorijo oldtajmerjev, saj jih je dobila tam okoli leta osemdeset, a se kljub temu še prav dobro držijo in jih ne bi zamenjala za nobeno novodobno plastično pogruntavščino. Pravzaprav je klina, kot drsalci rečejo kovinskemu delu drsalke, še vedno v izjemno dobrem stanju, čevelj pa je v bistvu potreben popravila ali celo zrel za zamenjavo, saj ni samo obrabljen, ampak je na poti v novo tisočletje ostal tudi brez jezika. A kljub temu se Tiči, kot bližnji Jermannovo kličejo že od otroštva, zdi, da z drsalkami za rekreativce sploh ne bi znala drsati in bi pogrnila po tleh, kot da je prvič stopila na led.

Razlika med drsalkami za rekreativce in tistimi za profesionalce? Ogromna. Lok drsalke je pri profesionalcih drugačen, klina ostrejša in bolj nabrušena, kar omogoča izvajanje ostrih lokov, špičke nameščene čisto spodaj, čevelj pa v primerjavi s tistim za rekreativce izjemno trd in neudoben. Tako trd, da se ona še danes spomni, kot bi bilo včeraj, kako ji je oče v te iste drsalke, ki zdaj sodijo med starodobnike, zlival šnops in je potem nekaj tednov z njimi hodila po stanovanju, da so se nekoliko zmehčale in niso povzročale krvavih žuljev.

Tisto, kar drsalca športnika resnično loči od drsalca rekreativca, pa je skrb, ki jo posveča temu športnemu rekvizitu. Medtem ko večina rekreativcev po športu drsalke nemarno zabriše v kakšno športno torbo, jih bo športnik najprej pazljivo in skrbno očistil ter posušil, da klina slučajno ne bi začela rjaveti. Potem bo klino zaščitil s ščitnikom, da se ne poškoduje. Noben športnik ne bo hodil naokoli brez teh ščitnikov, ki jih je mogoče kupiti ali pa ti jih tako kot Jermannovi nekoč lahko splete ali skvačka mama, ker bi s tem med drugim uničil delo tistega, ki se je mučil z brušenjem kline. Nekoč je bil glavni za te zadeve mojster Jenko z Jesenic, h kateremu so nosili brusit drsalke drsalci iz vse Evrope, danes ta prav poseben način brušenja resnično dobro obvlada mojster v Ljubljani. Dejstvo pa je, da je skrb za svoj par drsalk ena prvih lekcij, ki jih osvojijo mladi drsalci. Osvajali so jih tudi tisti, ki jih je Jermannova trenirala, potem ko se je poslovila od tekmovalnega športa.

Od drsanja pa se še ni čisto poslovila. Še zmeraj obvlada pirueto, korake in nekatere druge zahtevne drsalne prvine, skokov pa se zaradi zahtevne operacije kolena pred leti, posledice poškodbe na smučanju, ne loteva več. Ko pa sta ji obe koleni še služili, kot je treba, je zmeraj, ko je stopila na drsalno ploskev, najprej preverila svoje psihofizične sposobnosti, in sicer tako, da je za test naredila ne prav preprost skok, imenovan dvojni toolop.

Enkrat drsalec, vedno drsalec, bi lahko rekli za vse tiste upokojene drsalce, ki razmišljajo o tem, da bodo letos pred Halo Tivoli resnično organizirali rekreativno drsanje, kjer se bodo lahko sprostili, nekako tako, kot se nekateri sproščajo v fitnesu ali na pilatesu. In še, kdor enkrat drsa, bo zelo verjetno nekoč tudi rolal. Tako kot Jermannova, ki si je čevlje s kolesci namesto kline kupila pred štirinajstimi leti, ko je prvič postala mama. Za drsanje ni bilo več časa ne pogojev, pa se ji je zdelo, da bodo rolerji lahko uspešno nadomestili drsalke. In se je res izkazalo, da sta si zadevi precej podobni, isti gibi, isto ravnotežje, le da je drsanje nekoliko preprostejše, saj lahko človek pri ustavljanju in izvajanju likov zaradi drsenja nekoliko pogoljufa.

Tako kot se je navezala na drsalke, je vzpostavila prav poseben odnos tudi z rolerji, ki vedno čakajo v prtljažniku avtomobila in so letos julija skupaj s hčerko praznovali štirinajsti rojstni dan. Skoraj takšni, kakršni so bili pred štirinajstimi leti, le brez zavore, z novimi koleščki in z mnogimi mnogimi prerolanimi kilometri. Pravi oldtajmerji, skratka.

Branka Grujičić

Vir: Kult