Kako ohraniti hrepenenje?
21. sep, 2007 | Tekst: branka | Kategorija: Brankin blog, KolumnaBila so leta, ko je morala skrbno obrniti vsak tolar, da se je prebila iz meseca v mesec, a ji je bilo kljub temu lepo. Sanjarila je o tem, da bo nekoč imela veliko denarja in da ji ne bo več treba stati pred izložbami in z očmi hrepeneče požirati torbice, čevlje in druge njej nedosegljive reči. Želela si je črno torbico s podpisom, da jo je od silne želje že skoraj bolelo, hodila jo je občudovat vsaj enkrat na teden, tiho stala pred izložbo in sanjarila o tem, kako si jo bo nekoč zavihtela na ramo, ženske pa bodo ob pogledu nanjo zavistno zavzdihnile. Že sama misel ji je napolnila baterije, pomirjeno se je zazrla v svojo torbico, za katero je plačala desetkrat manj, kot stane tista v izložbi.
Potem je bilo denarne stiske nekega dne konec. Težko bi sicer rekla, da po novem sodi med bogataše, a zdaj ima vsega dovolj. Kupi si lahko tako rekoč vse, gre lahko, kamor hoče, je v katerikoli restavraciji v mestu, obišče katerikoli koncert ali predstavo, druži se s takimi, pri katerih ima vse, kar imajo na sebi, podpis kakšnega kreatorskega guruja. Ampak ni srečna. Nikakor se ne more spomniti, kaj si želi. Zadnjič si je kupila torbico s podpisom, tako črno, ki jo bo nosila h kostimu. In po tem, ko jo je že kupila, je našla še eno, tudi črno, ki bi se naravnost idealno podala h kavbojkam. Seveda jo je kupila, ker zakaj pa je denar, če ne za to, da ga zapravljamo.
Prinesla je tisto lepo vrečko domov, jo odložila pri vratih in pozabila nanjo. Nobene radosti. Nobenega veselja. Nobene želje, da bi jo čim prej vzela v roke in se pokazala prijateljicam. Nanjo jo je spomnila šele čistilka z vprašanjem, kam naj pospravi vrečko s torbico. Aha, seveda, torbica. Kar v shrambo jo dajte.
Nekaj je morala narediti. Morala je spet občutiti tisto prijetno ščemenje, ki človeka preveva, ko si nekaj zares želi. Morala si je spet želeti. Ampak kako? Nova torbica je ne more več potešiti, draga potovanja tudi ne, ne pomagajo najdražji čevlji, obisk nove restavracije prav tako ne. Vse je postalo tako samo po sebi umevno.
Kaj pa če bi poiskala nekoga, ki je zdaj tam, kjer je bila ona nekoč, in bi z njegovo pomočjo spet našla izgubljeno hrepenenje? Ni slaba ideja. A kje nekdo, ki ima vse, najde nekoga, ki nima nič? Najprej se je zdelo, da nikjer, a se je izkazalo, da so povsod. Samo videla jih ni, teh ljudi, ki si še znajo želeti, ker je imela preveč dela sama s seboj.
Raznim Rdečim križem ne bo dala nič, ker jim prav nič ne zaupa. To je vedela že od začetka. Poleg tega jo to, da inštituciji zgolj nakaže denar ali podari tisto, česar ne potrebuje, oropa za tisti prijetni občutek, da je za nekoga, ki ima ime in priimek, obraz in zgodbo, naredila nekaj dobrega. Tega pa noče.
Ni ga bilo težko najti, tega neznanca. Povsod, kjer sta nekoč cveteli tekstilna in obutvena industrija, je polno takšnih obrazov brez svetle prihodnosti. Ona si je po nasvetu Rdečega križa za začetek izbrala tri družine iz Savinjske doline, kjer sta oba starša ostala brez zaposlitve. Poklicala je nekaj prijateljev iz dobro stoječih slovenskih podjetij in vsi so ji bili, presenetljivo, takoj pripravljeni priskočiti na pomoč. Pripravila je tri enake pakete, v vsakem je bilo nekaj oblačil in darilni boni slovenske trgovske verige, pa tudi pismo z imenom, priimkom in naslovom pošiljateljice. Ne zato, ker bi od njih pričakovala izliv hvaležnosti, ampak zato, da bi ji lahko rekli hvala, če bi to želeli. In zato, ker se je za hipec postavila v njihov položaj in presodila, da bi se sama počutila grozno, če bi ji nekdo brez imena in priimka nekaj poslal in bi se potem večno spraševala, kdo za vraga se je spomnil nanjo.
Dva ji nikoli nista odgovorila. Ena pa je poklicala in se ji zahvalila. V bistvu je rekla samo hvala, ker je bila preveč ganjena. Kakšen fenomenalen občutek. Kakšno prijetno ščemenje. Ženska je šla še isti dan v trgovino in za svojo petčlansko družino kupila kruh in mleko. In triletna hči je dobila kinder jajček, za katerega je že tako dolgo prosila. Njeno življenje je spet dobilo smisel, je rekla. Zdaj ve, da jih niso vsi pozabili. In se pri tem ni zavedala, da je s tem klicem tudi neko drugo življenje spet dobilo smisel.
Prijatelji ji vsake toliko rečejo, da je nora. Kaj hudirja ji je treba ob vseh tegobah vsakdanjega življenja skrbeti še za neko družino tam v Savinjski dolini. Naj si raje sama kaj kupi, oni se bodo že znašli sami. A jih ne posluša. Vsake toliko pripravi paket, pri prijateljih zbere nekaj denarja in jim prebere pismo obupane matere treh otrok.
Zato, ker ve, da ni dovolj le dobivati, ampak je treba tudi dati. Zastonj. Ker si potem bogato poplačan.
Branka Grujičić
Vir: Jana