Motijo se tisti, ki mislijo, da so ročno izdelane čipke že zdavnaj pristale na smetišču zgodovine in da danes po njih posegajo le tisti, ki se ne morejo otresti romantičnega spomina na preteklost, ko sta posteljnina in perilo, okrašena z ročno izdelanimi čipkami, sestavljala balo vsake kolikor toliko premožne slovenske neveste. Romantiki so še med nami in pravzaprav je vedno več tistih, ki s to mojstrovino spretnih rok slovenskih klekljaric bogatijo svoje moderne domove. Idrijska čipka je kot dragocen dodatek spet našla svoje mesto na posteljnini, prtih, pogrinjkih in zavesah, utrla si je pot v modno industrijo in deželo nakita ter dokazala, da ji čas ne more do živega,« pravi Irma Vončina, klekljarica, mojstrica ohranjanja kulturne dediščine in lastnica Galerije idrijske čipke v Idriji in Ljubljani, ki idrijsko čipko največ uporablja pri opremljanju stanovanjskih in poslovnih prostorov.

Kako natančno je čipka zašla v naše kraje, se strokovnjaki vse do danes še niso uspeli zediniti, skoraj zagotovo pa so jo k nam prinesle žene rudarjev in rudarskih uslužbencev iz čeških oziroma nemških pokrajin, ki so prihajali delat v idrijski rudnik živega srebra. Prvi pisni vir, ki dokazuje, da se je umetnost izdelovanja čipk v Idriji dobro prijela, sega v leto 1696, in govori o tem, da je bilo čipkarstvo v teh krajih tedaj že precej razširjeno in je zagotavljalo kruh številnim družinam s tistega konca. Plača rudarja namreč ni zadostovala za preživetje in ker »idrijski rudar nikoli ni bil hkrati tudi kmet oziroma obdelovalec zemlje, ki jo je bilo v Idriji malo, je bilo razumljivo, da so si poiskali dodaten vir zaslužka drugje«, v svoji predstavitvi idrijske čipke piše etnologinja Ivana Leskovec.

Že v tistih časih čipke niso klekljali samo v Idriji, ampak tudi na škofjeloškem, polhograjskem in tudi v Ljubljani, kjer je cesarica Marija Terezija leta 1763 celo odprla čipkarsko šolo, ki pa jo je pet let pozneje zaprla in preselila v Gradec. A je kljub temu že tedaj Idrija veljala za zibelko slovenske čipke, saj so idrijske čipkarice od drugod prinešeno znanje razvijale naprej, predvsem pa so ga prilagodile svojemu načinu klekljanja, za katerega je značilna uporaba manjšega števila klekljev – na poseben način oblikovanih lesenih palčk, na katerih je navit sukanec. Idrija se že od 1876. ponaša s čipkarsko šolo, ki deluje še danes, od leta 2000 pa tudi s tem, da je ime idrijske čipke zavarovala na Uradu RS za intelektualno lastnino z geografsko označbo. »Rodila« se je Dežela idrijske čipke, kjer klekljarice izdelujejo »čipke iz naravnih materialov, v tradicionalnih tehnikah, na vzorcih, ki so lahko kopije čipkarske dediščine, elementi čipkarske šole ali avtorske čipke in vsebujejo le tiste osnove, elemente oziroma tehnike, ki so pri ocenjevanju prejeli predpisano število točk«.

Ivanka Ferjančič, prva učiteljica klekljanja v idrijski šoli pa je bila tista, ki je iz čipke, ki so jo k nam prinesli tujci, naredila to, kar danes poznamo pod pojmom idrijska čipka. Za začetek je izumila in utemeljila nov način kleklanja s sedmimi pari klekljev – prej se je namreč klekljalo s tridesetimi, petdesetimi ali celo več kleklji –, v klekljanje pa je uvedla tudi slovenska imena, kot so rogljički, krone, pogačke, srčkovke, polžki, potonke, močeradovke, bučke …

Da je idrijska čipka preživela vse do danes, se lahko zahvali predvsem spretnemu prilagajanju idrijskih klekljaric razmeram na tržišču. Če so namreč na začetku izdelovale čipke iz grobega, doma narejenega lanenega sukanca, kakršne so šle dobro v promet v Avstriji, Nemčiji in na Češkem, so se morale po koncu prve svetovne vojne zaradi priključitve tega dela Primorske Italiji prilagoditi zahtevam italijanskih kupcev. Ti pa so že od nekdaj raje kupovali manj zahtevne, enostavnejše in cenejše čipke. In po izkušnjah Irme Vončina se njihov okus ni spremenil vse do danes.

Se je pa zato do danes ohranil okus za slovensko kulturno dediščino številnim Slovencem, tudi tistim mlajšim, in ni jih tako mlalo, ki znajo ceniti trud, ki ga klekljarice vlagajo v svoje izdelke. Irma Vončina, na primer, ki se je kleklanja naučila v idrijski šoli, lahko za izdelavo zahtevnega prtička, ki sploh ni nujno velik, porabi tudi sto osemdeset ur dela. Osnov kleklanja – križanja in sukanja klekljev – se ni težko naučiti, pravi, je pa za to, da ženska – v Idriji namreč še vedno klekljajo zgolj ženske – postane vrhunska izdelovalka čipk, potrebnih kakšnih osem let izpopolnjevanja in dela. Povprečna klekljarica se od dobre namreč razlikuje po tem, koliko tehnik izdelovanja čipke obvladuje in kako močno zategne nit. In tudi po tem, ali zna tradicionalno čipko umestiti v sodoben čas in jo približati kupcu.

Branka Grujičić

Vir: Kult