Daljna sorodnika iz Švedske vsako leto najmanj štirinajst dni dopusta preživita v Sloveniji. Resda ima ona slovenske korenine in v Celju še živečo babico, kar bi recimo lahko bil povod za njun prihod, a babica gor ali dol; dejstvo je, da Šveda dopustniške dni zmeraj načrtujeta tako, da nekaj dni preživita v Celju, ostale pa potujeta po Sloveniji. Leto za letom si ta par pri štiridesetih načrtno ogleduje našo domovino: enkrat Prekmurje, drugič Koroško, letos Primorsko. In potem se spotoma ustavita še pri nas v Ljubljani in nama z možem navdušena razlagata o lepotah Slovenije. Da sta bila na primer na Kugli in da je bilo fantastično. Kugla? Halo, ja kje pa je to? Ta 418 metrov visoki hrib je najvišji vrh Pomurja in mu zato domačini rečejo prekmurski Triglav. Še nista bila tam, sta se začudila.

Seveda še nikoli nisva slišala za Kuglo, pa za grad Grad, največji slovenski grad, ki sta ga najina obiskovalca opisovala z nekim posebnim žarom v očeh, tudi ne. Sva si pa na primer ogledala kar nekaj francoskih gradov v dolini Loare in se povzpela na kar nekaj švicarskih hribov. Občudovala sva polja v Toskani, se navduševala nad Dansko in Nizozemsko, kot obsedena sva se vozila po Siciliji in se čudila, kakšne lepote ponuja ta svet. Ampak Slovenija? Ja, no, bila sva na Bledu, v Bohinju, Postojnski jami, Portorožu in Piranu, poznava Kranjsko Goro, Log pod Mangrtom, Bovec. In zadnjič enkrat sva si vzela čas. No, in ko pridem k mami v Maribor, grem vsakič pogledat, koliko trgovin je propadlo v centru mesta. In to je to. To je moja Slovenija.

Prototip povprečnega Slovenca, ki še vedno verjame, da so sosedove hruške bolj sladke od domačih? Ali nekdo, ki se je pustil ujeti normam časa in prostora, v katerem živi, nekdo, ki se mu zdi dosti bolj normalno in sprejemljivo, da dopustuje v Provansi kot pa v Prekmurju? Kaj si nisem enkrat pred časom, ko nas je pot za tri dni zanesla v Prekmurje, rekla, da nas ne razumem, Slovencev, zakaj za vraga tako množično rinemo v Provanso, ko pa imamo svojo Provanso dobri dve uri vožnje iz Ljubljane? Prekmurje je čudovito, ljudje pa tako prijazni, da kakšen Ljubljančan tega preprosto ne more dojeti. In človek lahko tam počne toliko zanimivih stvari. Lahko kolesari, si ogleduje kulturne in naravne zanimivosti. Lahko se kopa, igra golf, se z brodom zapelje po Muri ali pa se preprosto naslaja nad lepoto teh ravnic.

Ampak tisto poletje smo šli spet na dopust v tujino. Saj Prekmurje lahko počaka. In enkrat si bomo res vzeli čas in se odpeljali tja, saj ne nazadnje je to čisto blizu in poti ni treba načrtovati ne vem koliko vnaprej.

Neka pametna gospa mi je nekoč, ko sem ji navdušeno razlagala o naših poteh po tujini, ona pa se je ravno odpravljala na dopust ob Kolpo, rekla, da bom nekoč že razumela ta njena »domača« dopustovanja, samo dozoreti moram. Kaže, da sem na dobri poti. Potem ko nam je namreč potovanje v Skandinavijo padlo v vodo, ker se nikomur ni ljubilo ukvarjati z načrtovanjem poti, sem možu skorajda sramežljivo predlagala, da bi šli na potovanje po Sloveniji. Prijatelji so bili skorajda brez izjeme navdušeni nad najino idejo. V zadregi so priznavali, da bi tudi oni znali več povedati o Italiji ali Franciji kot pa o Sloveniji. In so pripravljali kovčke za Egipt, Grčijo, Španijo in še kam. Mi pa se v prihodnjih dneh z avtodomom čisto zares odpravljamo na pot po Sloveniji. Ker smo v kar poštenem zaostanku za Švedoma, bomo v štirinajstih dneh obdelali Koroško in Prekmurje. Pogledali si bomo vse tisto, kar je tako blizu in tako samoumevno, da je postalo daleč. Predaleč.

Branka Grujičić

Vir: Jana