Petnajst let. En mesec. Dve ženski. Triintrideset luči.

Petnajst let je minilo od takrat, ko je Marko Strle ustanovil Strle svetila. Dve leti od takrat, ko je za Bežigradom odprl nov razstavni salon. In le nekaj dni od takrat, ko je salon dobil nov, čisto svoj vhod in zaživel samostojno življenje z novo vsebino. Zgodilo se je oktobra.

Oktober. Mesec oblikovanja. Festival znanja in inovativnosti industrijskega oblikovanja, arhitekture, mode in znanosti, ki letos posega na Mediteran in Ljubljano predstavlja kot prestolnico ustvarjalnosti mediteranske Evrope.

Dve ženski, umeščeni v oktober, pod okrilje petnajste obletnice. Modna oblikovalka Almira Sadar in grafična oblikovalka Julija Zornik Strle. In seveda njunih triintrideset luči.

Almira Sadar jih je v zbirko prispevala devet. Poskus združitve hladnega s toplim. Zgodba o simbiozi aluminija in volne. Prenos oblikovanja tekstilij na oblikovanje luči.

Želela je ustvariti nekaj preprostega, nekaj, čemur bi potencialni kupci lahko vtisnili svoj pečat. »Zdi se mi, da ročno delo spet postaja aktualno. V tujini so ženske začele plesti – zakaj torej pri nas ljudje ne bi imeli možnosti, da si sami ustvarijo svoja svetila.« Za osnovo si je izbrala aluminijasto ploščo z lasersko izrezanimi luknjicami in nanjo v tradicionalni tehniki križcev izvezla različne vzorce iz slovenske kulturne dediščine.

Taka svetila bi prostorom vrnila domačnost in toplino, je prepričana, še posebej tistim, opremljenim s kosi izdelkov zvenečih kreatorskih imen, ki prav zaradi svojih oblikovalcev postanejo predvidljivi in zato neosebni.

Predstavljena kolekcija je zgolj eksperiment, nekakšen kažipot, kam stranko lahko pripelje lastna kreativnost. Dokaz, da modni oblikovalci lahko ustvarjajo tudi brez blaga in da je sodelovanje med oblikovalci različnih strok dobrodošlo, plodno in predvsem drugačno.

Tudi luči Julije Zornik Strle bodo nekoč gotovo doživele nadaljevanje. Niso namreč odvisne od masovne proizvodnje in zato jih je mogoče razvijati. Toda avtoričina zgodba o drevesih in travah se mora nadaljevati. In narava mora ostati rdeča nit kolekcije. Mora zato, ker »se narave nikoli ne naveličaš in ker so vzorci, vzeti iz narave, poznani vsem«.

Še posebej njej, ki že leta s sprehodov po Tivoliju prinaša fotografije listov, trav, semen, drevesnih stebel … »Preprosto mahnjena sem na naravne vzorce,« pravi lastnica bogate zbirke tovrstnih fotografij, ki jih uporablja zgolj za lastne kreacije.

Svojo strast je prenesla tudi na senčnike šestnajstih luči, ki jih je pripravila za oktobrsko prodajno razstavo. A ne poigrava se zgolj z vzorci, v igro vključuje tudi sence. »Brez svetlobe ni popolne oblike. Sence nas, narave in planetov tiho dopolnjujejo naše videnje stvari. To je izziv kolekcije svetil, ob kateri želim, da za trenutek postanete in najdete sebe v simbiozi svetlobe in sence,« je avtorica zapisala v predstavitvi svojega dela.

Zaradi igre senc njene luči, izdelane iz printanega kanvasa in tiskane svile, takrat, ko so ugasnjene, živijo eno življenje. So eksponat. Predmet občudovanja. A postanejo nekaj povsem drugega, ko so prižgane. Zaživijo. Pokažejo svoj pravi obraz. »Zunanje vzorce namreč spremlja aplikacija vzorcev na notranji strani senčnikov, zato luči dobijo pravi jaz šele, ko so prižgane,« pojasni oblikovalka.

Večina potencialnih kupcev bi se najbrž odločila za luči iz te kolekcije, ker niso trendovske, tako kot tistih osem iz njene druge kolekcije, ki prav tako kot prva in tista, ki jo je oblikovala Sadarjeva, nima imena. »Verjetno bodo tako moje kot Almirine luči dobile zgolj številke in ne imen, kot je to v navadi pri drugih kolekcijah. Zakaj? Ker ne vidiva smisla v zvenečem poimenovanju. Almirine bodo najbrž nosile oznake, kot je AS 1, 2, 3, …, moje pa JZS 1, 2 in tako dalje.«

Osem lučk s senčniki nenavadnih barv in kombinacij vzorcev ter materialov je njen odgovor na trendovski neobarok. »Mislim, da mora biti v vsakem stanovanju nekaj kiča, in sicer kiča v pozitivnem pomenu te besede. Tovrsten kič lahko obogati stanovanje, še posebej, če je opremljeno minimalistično.«

Mora pa seveda človek biti precej odprt za neobičajne kombinacije barv, temno zelene in roza, na primer, ali pa zlate in oranžne, da jih sprejme in da one pristojijo njemu. »Rada vidim, da se lahko človek vsaki stvari nasmeji, zato si svoje luči predstavljam na precej neobičajnih mestih, v stranišču ali kopalnici, na primer.«

Oblikovalka si je luči zamislila kot viseča svetila, pod strop obešena z laksom, ki človeku hkrati dajajo občutek, da ima opraviti s stoječo svetilko. Vrvica s stikalom namreč visi z luči in tako daje vtis, da luč hkrati lebdi v zraku in stoji na tleh. A kot rečeno: primerno zgolj za tiste, ki si upajo.

Branka Grujičić

Katera luč je dobra luč
Tista, ki daje kakovostno svetlobo, ali ona, ki je lepa? Zgolj lepota brez namembnosti je prazna. Nefunkcionalna. Hitro minljiva. In svetloba, ki ji niso postavili meja, tista, ki je niso mogli ukrotiti, je kot nedokončana zgodba. Zato je dober design kot pika na i. In dobra luč je tista luč, ki hkrati zadovoljuje s svojo svetilnostjo in estetiko. Tista, ki daje kakovostno svetlobo in je hkrati zanimiva do te mere, da jo človek z veseljem pogleda tudi takrat, ko je ugasnjena.Ena luč za eno leto ali ena luč za dvajset let? Tista, ki je dobra in lepa obenem, lahko traja. Ostane v prostoru deset, dvajset, morda trideset let. Prenese spremembe in modne smernice. Tipičen primer neminljivosti so svetila skandinavskih oblikovalcev. Design, ki je bil všečen pred petdesetimi leti ter je enako uporaben in iskan tudi danes. Skoraj večen. Tak, ki se ga je tako rekoč nemogoče naveličati. Trend namreč mine, enostavnost pa ostane.Luč razkriva ali prikriva? Poudari, kar je vredno poudariti, in skrije, kar je treba skriti. Svetloba ustvari lastno scenografijo prostorov, razgalja, skriva in prikriva ter tako postane pomemben arhitekturni element. Dobra razsvetljava na koncu zgodbe namreč pomeni dobro arhitekturo. Ljudje se tega premalo zavedajo in največkrat naredijo napako, ker se razsvetljavi ne posvečajo na začetku gradnje ali obnove. Dokončano zgodbo pa je težko popravljati in težko je svetlobo umestiti tja, kjer ni bila predvidena.

Vir: Kult