V Behemotu so optični čitalci prepovedani

Črtne kode in optični čitalci strogo prepovedani, bi kaj lahko pisalo nad vhodom v knjigarno, pa ne piše, čeprav njen lastnik misli natančno tako. Dean Ivandić, rojeni Zagrebčan, ki se je na poti v Ljubljano za dvanajst let ustavil v Pragi, sovraži anonimnost. Svojim strankam rad pogleda v oči, medtem ko si v zvezek zapisuje, katero knjigo je kdo kupil, malce poklepeta s človekom, se za trenutek ustavi in uživa v izmenjavi človeških energij in pogledov. Čudo tehnike, imenovano optični čitalec, bi vse to neotipljivo bogastvo uničilo s svojim zoprnim in nezmotljivim piiip.

Ker tako boemsko gleda na svet, na prodajo knjig pa še posebej, in ker je njegova knjigarna velika le nekaj kvadratnih metrov, poleg tega pa sredi Ljubljane v njej prodaja samo angleške knjige, mnogi mislijo, da je nor. Pravzaprav se je tudi sam že velikokrat tako počutil, ko je garal kot nor, da bi iz svoje knjigarne naredil to, kar se je bil naučil v Pragi od svojega učitelja in angela varuha Zacharyja Thomasa Cohna, Žida iz majhnega mesta Saluda v Severni Karolini, ki je izmenjaje delal kot knjigarnar, šef kuhinje in učitelj angleščine.

On mu je že takrat, ko sta skupaj delala v majhni knjigarni v praškem okrožju Vinohradi, razkril, da je knjigarna kot zvodnik: obstaja zato, da uredi razmere, v katerih se lahko srečata knjiga in človek. Zato je Behemot, ki je ime dobil po liku iz Bulgakovega romana Mojster in Margareta, zgodba o ljudeh, ki ljubijo knjige, in o knjigah, ki ljubijo ljudi. »Zagotavljam vam, da se knjige in ljudje privlačijo,« zatrjuje knjigarnar, ki se pri svojem delu drži učiteljevega nasveta, da je namreč knjižna polica kot stavek – urejena mora biti tako, da nič na njej ne bode v oči. In da je tudi največjemu poznavalcu kakšnega področja jasno, da za njo stoji nekdo, ki pri delu uporablja glavo in veliko razmišlja o tem, kaj bo zložil nanjo.

Kajti knjigarnar s tem, katere knjige uvrsti na police, izraža svoje stališče do sveta. Ivandić nanje zlaga samo tiste v angleščini – in sicer zato, ker se je z angleškimi knjigami naučil delati že v Pragi, ker to zna in obvlada in ker za tem stoji s celim svojim bitjem in z vso svojo eksistenco.

Praga ima v njegovem življenju nasploh pomembno in usodno mesto. Enaindevetdesetega, ko je v Zagrebu razmišljal o tem, ali ga bodo mobilizirali in bo moral domovini dati svoj davek, ter na koncu spoznal, da tega noče in si raje poišče novo domovino, mu je ponudila zavetje. Mu pokazala ves svoj šarm zgodnjih devetdesetih, ki ga je do danes žal izgubila. Tam je končal študij, postal diplomirani slikar in dobil sina; z ženo sta ga poimenovala Val, ker sta v tem lepem mestu tako neustavljivo hlepela po morju, ki je bilo zanju takrat tako nedosegljivo daleč, da ni bilo dvoma, kako bo ime njunemu prvorojencu.

Praga mu je dala Zacharyja, ki je nekega dne postal menedžer knjigarne, v kateri sta delala z Mojco – takrat še dekletom, ki ga je spoznal enaindevetdesetega na zadnji ladji, ki je peljala iz Grčije v tedanjo Jugoslavijo, in je kasneje postala njegova žena. Na videz nič kaj glamurozen mož je mladeniča, navajenega socialističnega razmišljanja v slogu »kako čemo, lahko čemo«, začaral s svojo neposrednostjo in predanostjo knjigarnarskemu poslu. Veliko so govorili o knjigah in o tem, kako jih ponuditi bralcem, ter se pri tem tako dobro ujeli, da so osemindevetdesetega skupaj odprli knjigarno Anagram book shop, ki še vedno stoji tam, kjer so jo postavili na noge, le da oni niso več njeni lastniki.

Zachary se je pred leti poslovil od tega sveta, še prej pa poskrbel, da je slikar, ki tako rekoč nikoli ni delal v svoji stroki, uresničil tisto, o čemer je sanjal dneve in dneve, a celi dve leti ni zbral poguma za uresničitev sanj. Preprosto se mu je zdelo, da Ljubljana, kamor se je družina preselila, ne bo prenesla še ene knjigarne, ker jih ima že kar nekaj; večje, na boljših lokacijah in primernejše za množico ljudi. Ne, moraš jo odpreti, je vztrajal njegov učitelj, s katerim sta komunicirala po elektronski pošti, ker ga je pot prav takrat zanesla v Avstralijo, pa čeprav ena že stoji na drugi strani ceste. In biti mora natančno takšna, kakršno si si bil zamislil takrat, ko sta si z ženo ogledala film Dim, ki je govoril o majhni prodajalni tobaka. Spomni se, je pisalo v elektronskih sporočilih, da si se takrat, ko si zapuščal dvorano, zavedel, da želiš imeti svojo knjigarno, ker je, kot si rekel takrat, »knjigarna pravzaprav kraj, kjer se dogaja umetnost«, in bi tako vendarle na neki način delal v svoji stroki.

Vzpodbudnim besedam navkljub ga je bilo strah. A je bil strah še večji, ko je razmišljal o tem, da bo nekoč star petinšestdeset let in bo moral svojim vnukom priznati, da je imel sanje, a ga je bilo preveč strah, da bi jih uresničil. Četrtega novembra 2005 je začel pisati zgodbo za vnuke.

»V Pragi je bilo lažje,« pravi, »toda tukaj je bolj zanimivo. Tukaj se počutim skorajda nagrajen, da lahko počnem to, kar sem si želel.« Počuti se kot del skupnosti, soseske. In ker mu je uspelo izpolniti še eno željo, da je namreč našel prostor v Židovski ulici v starem delu mesta, se tako vsakič, ko pomisli na svoj Behemot, spomni na Žida Zacharyja in na svojo ljubo Prago, v kateri je postal tak človek, kot je danes.

Branka Grujičić

Vir: Kult