Danes imam dvajseto obletnico mature. Mogoče bi morala ob tej okrogli številki čutiti kaj posebnega, ampak ne. Že zdavnaj sem se nehala obremenjevati s številkami in s tem matematično naravnanim pogledom na svet. Raje živim za vsak dan posebej.

A vseeno že nekaj časa mislim na ta nesrečni trideseti maj. Sošolka (ji po vseh teh letih sploh še lahko rečem tako?) me je prosila, naj zbranim v pozdrav povem nekaj besed. Glede na moj poklic najbrž domneva, da to zame ne bi smela biti prav velika težava, in pri tem sploh ne ve, da vsak, ki zna spretno rokovati z besedami pod varnim okriljem papirja, še ni mojster pametovanja v živo.

Ob tej njeni prošnji sem najprej pomislila na to, kako bodo moji nekdanji sošolci našpičili ušesa, ko bodo iz mojih ust začele leteti besede v knjižni slovenščini, ki se že zelo nevarno nagiba k ljubljanščini, a je v njej kljub temu še mogoče zaznati toliko mariborščine, da skorajda vsak moj novi znanec takoj, ko odprem usta, najprej vpraša: Ste vi Štajerka?

Vem, ne bo jim prav, da zdaj govorim drugače kot oni, in mi je že zdaj jasno, da bom tam na licu mesta na lastni koži okusila to večno zamero Maribora do Ljubljane. Kako se je lahko prodala, bo pisalo v njihovih očeh, in tega rahlo karajočega podtona v komunikaciji s svojimi nekdanjimi someščani sploh ne bom doživela prvič. Saj mi še celo moja mama včasih navrže kakšno pripombo v stilu: Ja, lahko je vam v Ljubljani, ko imate vsega dovolj.

Ampak Štajerec ostane Štajerec ne glede na geografijo, in meni se zdi prav fino, da prihajam iz »totega Maribora«, ker so tam doma veseli, ustvarjalni in ponosni ljudje, ki pa se tega žal (pre)pogosto ne zavedajo. Pri vsem tem pa je najbolj smešno to, da bodo taki primerki, kot sem jaz, za Mariborčane vedno zgolj in samo še Ljubljančani, za te pa za veke vekomaj Štajerci. In tako v bistvu nismo od nikogar.

Potem ko se človek sprijazni s tem, da bo pač hudo narobe, če bo na štajerski obletnici mature Aleša poklical po ljubljansko, tako da bo poudaril e, namesto lepo po štajersko, s poudarjenim a-jem na začetku besede, se začne spraševati, kaj za boga milega naj sploh reče ljudem, ki jih ni videl dvajset let in s katerimi ga danes povezuje samo še to, da je z njimi nekoč skupaj gulil šolske klopi. Ali je sploh pomembno, s kom preživimo srednješolsko obdobje? So bili moji sošolci samo sopotniki nekega časa ali ljudje, ki so mi vtisnili pečat za vse življenje in mi pomagali postati to, kar sem danes?

Zelo dolgo se mi je zdelo, da so bili samo tisto prvo, ljudje pač, s katerimi smo skupaj hodili v šolo. Nikoli si nisem zaželela, da bi jih videla, razen enega, s katerim naju veže neka posebna energija – tako močna, da vsakič, ko se srečava, nadaljujeva tam, kjer sva pred enim letom končala, in to brez mučnih trenutkov tišine, zapolnjenih z razmišljanjem o tem, kaj naj si po tolikem času sploh poveva. Ampak zdaj v bistvu že kar čakam ta trideseti maj, da vidim, kaj so postali ljudje, s katerimi sem se prvič pošteno napila, prvič skregala na žive in mrtve ter storila še toliko drugih stvari prvič. Je njihov duh ostal mlad, srce pa odprto za nove izkušnje? Lahko še dodajo kakšen košček v mozaik mojega življenja?

Mogoče pa bi jim morala povedati samo to, da sem pred kratkim stala ob robu Slovenske ceste in opazovala maturantsko parado in mi je šlo pri tem kar malo na jok in sem umikala pogled pred pogledi drugih in mi je bilo kar malo nerodno, ker se obnašam kot kakšna stara raznežena teta. Ker gledati vso to neukročeno energijo in vse te mlade ljudi brez odvečne prtljage, ki jo vlačimo s seboj primerki blizu štiridesetih, ni fino. Vem, da te ob pogledu na vso to nedolžnost tam nekje v drobovju kar malo stisne, in vem, da sploh nisem bila edina, ki se je trudila zadržati solze. Pa ne zato, ker bi žalovala za mladostjo, ampak zato, ker so kovčki teh mladcev še tako prazni in vse možnosti še odprte.

Branka Grujičić

Vir: Jana