311. Hanina učna ura: Zakaj je spomine treba ujeti v srce
11. jun, 2015 | Tekst: branka | Kategorija: Brankin blog, Kolumna, zadnji vnosMi smo ravno odhajali s plaže, vsi drugi so s kozarci v rokah drli nanjo. Hiteli so, kot bi se bali, da bodo kaj zamudili. »Ne bi ostali tudi mi, da vidimo, kaj se bo zgodilo?« sem vprašala moža, pa mi je kot izjemno skrben oče razložil, da je najin otrok moker od glave do nog in se bo, če bomo ostali, prehladil.
Nisem imela druge, kot da mu dam prav in grem za njim, čeprav me je hudo žrlo, zakaj ob tej večerni uri na plaži kar mrgoli ljudi. Doma sem v lokalnih novicah prebrala, da se je za ta večer obetal čudovit sončni zahod. Seveda mi je bilo žal, da nismo ostali, a narediti se ni dalo nič več, moj mož, precej nedovzeten za čarovnije narave, pa je tako in tako komentiral, da bo sonce zagotovo zašlo tudi kakšen drug dan.
In se je čez nekaj dni nebo res tako razjasnilo, da ga ni kazil niti en sam oblak, in sem zato že zjutraj naznanila, da si moramo dan organizirati tako, da bomo petnajst minut do osmih zvečer še vedno ali pa spet na plaži. Mož ni rekel niti besede in tako smo bili že ob sedmih spet tam.
Hani in možu je bilo čez deset minut že dolgčas, zato sta šla na sprehod, midva z Nejcem sva se zabavala z nabiranjem školjk. Okoli pol osmih se je prej dokaj opustela plaža začela polniti. Ljudje so prihajali z odejami, opremljeni s pijačo in fotoaparati, udobno so se nameščali na pesku in vsi pogledovali v isto smer. Tja, kjer se je sonce vse bolj bližalo morski gladini.
Tudi midva z Nejcem sva se počasi preoblekla v suhe obleke in se obrnila proti soncu, čeprav sem jaz ves čas nervozno pogledovala tja, od koder naj bi prišla moja dva. Malo pred osmo sta se le prikazala, iz drže njunih teles sem razbrala, da se pogovarjata o hudo resnih rečeh in zato nimata pojma, da bo sonce ravnokar izginilo za obzorjem.
Živčno sem začela mahati, naj pohitita, in res sta nekoliko pospešila korak ter se na koncu skupaj z nama zazrla v rdeče obarvano nebo. Pripravila sem telefon, da bom posnela otroka s prelepim zahodom v ozadju, in začela loviti pravi kot, potem pa se je zaključno dejanje zgodilo tako hitro, da sem nenadoma dojela, da je vsega že konec. Namesto da bi uživala v vsaki sekundi dolgo pričakovanega sončnega zahoda in ga za vedno ujela v spomin in srce, sem buljila skozi odprtino na telefonu in je šla večina veličastnega prizora mimo mene. Trapa, sem karala samo sebe, ko sem dojela, da me nekatere stvari nikoli ne izučijo. Nič koliko dogodkov je že spolzelo mimo mene, medtem ko sem se trudila, da bi jih ujela v objektiv.
Da bi popravila napako, sva se nekaj dni pozneje z Nejcem petnajst do osmih spet odpravila na teren. Obljubila sem si, da bom z vsemi čuti tam, na kraju samem, in da me ne bo premamilo ne fotografiranje ne kakšna druga reč. Se mi je zdelo, da mi kar dobro gre, vse dokler si moj sin ni nataknil mojih sončnih očal in je bil tako ljubek, da sem avtomatsko potegnila iz žepa telefon in začela pritiskati na sprožilec. Bila sem še toliko prisebna, da sem ga obrnila proti sončnemu zahodu, mi je pa občutek za oceno dejanskega stanja vseeno toliko zatajil, da je sonce zašlo ravno takrat, ko sem buljila skozi odprtino. Popravnega izpita nisem dobila, ker so oblaki šli svojo pot.
Kadar so v Ljubljani turobni dnevi, bi mi tisti čudoviti sončni zahod, ujet v spomin in srce, prišel še kako prav. Lahko bi ga namreč podoživela. Samo zaprla bi oči in bi bil tam, brez pomoči tehnike, in to kjerkoli. Pametni pravijo, da takrat, ko gre kaj narobe, živiš od spominov, od vsega tistega, kar si v preteklosti videl in doživel. Tega ti ne more vzeti nihče, ker je spravljeno na mestu, do katerega nima dostopa nihče razen ti. In zato se mi zdi, da je storjena smrtna škoda vsakič, ko skušamo ljudje spomine namesto v glavo in v srce spraviti v telefon ali fotoaparat. Kot da ne bi vedeli, kako zelo ranljivi sta ti pogruntavščini moderne tehnologije. Kot da nam ni jasno, da nam ju lahko vzamejo požar, povodenj, potres ali pa čisto navaden nepridiprav. Da konec koncev lahko pregori kakšna žička in vsega tistega, kar nam je nekoč nekaj pomenilo, ne bo mogel obuditi nihče več.
Vir: Jana
Značke: sonce, zahod, srce, spomin