Na odru jih je sedelo šest. Tisti, ki je bil ravno na vrsti, se je hudo mučil, da bi iz svoje harmonike izvabil melodijo, ki jo je najavil voditelj. S silnim naporom je skladbo le pripeljal do konca, in čeprav ni zvenela tako, kot je obetal njen naslov, je fant žarel od ponosa.
Gledalci smo ga nagradili z glasnim aplavzom, drli smo se bravo in počeli ne vem kaj še vse, in tudi jaz sem svojega sina, ki mi je sedel v naročju, vzpodbujala, naj zavpije bravo bravo in zaploska s svojimi drobnimi ročicami.
Čisto na levi tam na odru je sedel fant, katerega obraz je že na daleč naznanjal, da gre za mladeniča s posebnimi potrebami. V naročju je pestoval svojo harmoniko in brez zanimanja zrl v neko točko pred seboj, kot da se ne zaveda prav dobro, kaj se dogaja okoli njega.
Priznati moram, da sem ob pogledu nanj pomislila, kaj bo šele s tem, če se je že ta, ki je igral pred njim, tako mučil. In še preden sem misel domislila do konca, me je že bilo sram, da sem ji sploh pustila zaviti v to smer. Tudi zato, ker sem sama tako zelo jezna in prizadeta, če kdo mojo hčer oceni zgolj z enim samim pogledom.
Medtem ko sem razmišljala o tem, kako je sploh mogoče, da sem pomislila na kaj tako groznega in fanta odpisala že pred začetkom, je ta mladi počasni mož v spremstvu svoje učiteljice pristopicljal do stola. Sedel je nanj, si vzel nekaj čas za pravilno namestitev inštrumenta, se pripravil in potem še malo počakal, da se je zbral, nato pa zaigral. Skoraj sem pozabila zapreti usta, tako lepo je igral, čisto, tekoče in brez napake. Ko je končal, se je priklonil, si oprtal harmoniko na ramo in se v spremstvu učiteljice podal nazaj v svoj svet.
»Danes sem bila klasična žrtev predsodkov,« sem zvečer potarnala možu, nekako osupla sama nad seboj, da se to lahko zgodi tudi meni. »Sem mislila, da sem nedovzetna zanje,« sem mu skesano priznala. Seveda mi je rekel, da me je lahko sram, in sem mu razložila, da me je, in to že ves dan, čeprav sem prepričana, da bi kljub teoretičnemu pametovanju na tem praktičnem izpitu padel tudi on. Tista grozna misel, kaj pa lahko tale pokaže, se je preprosto ponujala sama od sebe in nekako je nisem mogla odgnati proč. Sem pa vesela, da sem kljub temu oziroma prav zato obsedela na tistem stolu v prvi vrsti in mi je tako fant lahko pokazal, kaj zna.
Ampak mladenič s harmoniko sploh ni bil edina lekcija o napačnih in površnih sodbah tisti dan. Tam na odru je na sredini namreč sedela tudi svetlolasa gospa. Kot kakšna sveča ravno se je držala in na kolenih nežno sklepala dlani. Vsakič, ko se je kateri od glasbenikov podal k mikrofonu, ga je pospremila s pogledom in pri tem nežno nagnila glavo nekoliko levo navzdol. Učiteljica, sem pomislila ob pogledu nanjo, zelo ponosna na to, kaj vse je naučila svoje učence.
Voditelj je izgovoril neko ime in potem je ta mila svetlolasa ženska vstala, in ko je korakala proti mikrofonu v ospredju, sem dojela, da tam med tistimi ljudmi s posebnimi potrebami sedi zato, ker ima tudi ona posebne potrebe. Nogo je nekoliko vlekla za seboj in tudi roka na tisti strani ni ubogala njenih navodil, ne vem, kaj natančno je bilo narobe z njo, a nekaj ni bilo, kot mora biti. Kap ali prometna nesreča, sem presodila kot laična opazovalka.
Da nam bo nekaj zaigrala na orglice, je najavil voditelj, in se je za hip zastrmela v nas, potem pa vzela glasbilo v roke in začela igrati. Nežno, lepo, poglobljeno, tako, da se je videlo, da se zelo zelo trudi. Na koncu se je globoko priklonila in nam poslala hvaležen nasmeh, nato pa šla nazaj na svoj stol, opazovat življenje okoli sebe. Kar hudo mi je bilo zanjo, najbrž zato, ker je bila na zunaj videti tako brez napake.
Z Nejcem sva še malo posedela, potem pa šla naprej svojo pot. Razmišljala sem o tem, kako sem se lahko kot mama posebnega otroka sploh ujela v past, v kateri so doma predsodki. Kako je mogoče, da se je to, proti čemur se borim že vse Hanino življenje, zgodilo meni. Veliko sem tuhtala o tem in na koncu prišla do zaključka, da nisem čisto nič drugačna kot kdo drug. Da pa se od večine najbrž razlikujem zato, ker sem sploh sedla na tisti stol v prvi vrsti in nisem ušla s prizorišča že zgolj zaradi pogleda na drugačnost. Zato, ker sem si priznala, kaj čutim, in dojela, da to ni prav. Po mojem sem drugačna zato, ker sem tistim ljudem na odru dala priložnost, da so se lahko pritihotapili v moje misli.

Vir: Jana
Značke: predsodki, posebne potrebe, harmonika