Hana se je spet naredila, kot da me ni, zato sem pač postopala po hodniku. Trije fantje so se ob steni učili voziti monocikel in neka deklica s posebnimi potrebami je sredi hodnika čakala starše. V svojem svetu je bila in sploh ni zaznavala dogajanja okoli sebe. Nekaj se je pogovarjala sama s seboj in opletala z rokami.
Trajalo je samo nekaj minut, da so jo fantje opazili. Eden je drugima dvema nekaj šepnil na uho in vsi trije so planili v krohot. Tako glasen je bil, da je pritegnil mojo pozornost, zato tudi vem, o čem je malo pozneje tekla debata in kako so v resnici potekale stvari. Kar naenkrat so fantje začeli kriliti z rokami in se pačiti kot deklica, ki je nestrpno pogledovala po hodniku.
Pustila sem jih, da so domišljiji dali prosto pot, potem pa stopila k njim in nič kaj prijazno rekla: »Saj veste, da to, kar delate, ni lepo.« Utihnili so, kot bi pritisnila na tipko stop, in se presenečeno zazrli vame. »In gotovo veš, da bi se tudi iz tebe lahko kdo delal norca,« sem strupeno ustrelila proti tistemu, ki so mu šle krute šale najbolje iz ust. Bolščal je vame kot kakšna bebava ovca in ni rekel nič, zato sem se elegantno obrnila na peti in šla nazaj čakat svojo hčer.
Potem sem imela telefon, zato sem za nekaj minut izginila za ovinek, in ko sem prišla nazaj, fantov ni bilo več. So bili pa zato v kabinetu, v katerem je delala nalogo moja hči. Nekam glasno je bilo, zato sem pristopila in so se mulci hitro pobrali ven. Ker je bila moja hči videti brez praske in prav dobre volje, nisem po nepotrebnem dvigala prahu, sem jo pa vseeno izprašala, ali ji je kateri rekel ali naredil kaj, kar ji ni bilo prav. In mi je brezbrižno razložila, da ni krize in da je bila vsemu sama kos.
Ker sem bila priča temu dogodku, zdaj neizpodbitno vem, da se vrstniki kdaj pa kdaj spravijo tudi na mojo hčer. Včasih mi pove, da ji je ta in ta vrgel žogo z vso silo, in to ne v telo, ampak naravnost v glavo, drugič ji kdo podstavi nogo, da se prekucne čeznjo, tretjič dobi kakšno kepo naravnost v očala.
Doslej sem tovrstne dogodke metala čez ramo, ker vem, da tudi moja hči ni čisto zlato in da ima svoje finte. A po tem, kar sem videla, vem, da se bo kot najšibkejši člen družbe morala skupaj z nami soočiti tudi s tem. Da si jo bodo ljudje, predvsem vrstniki, kdaj tudi privoščili. Da tako pač tečejo stvari in ne ona ne mi nanje nimamo kakega posebnega vpliva.
Kaj torej lahko naredim kot mama deklice s posebnimi potrebami, da jo zaščitim pred tem krutim svetom, zdaj, ko so njeni vrstniki definitivno v obdobju, ko se jim fučka za ves svet in imajo največ dela sami s seboj? Ne morem se spremeniti v njeno odvetnico na terenu in ne morem neprestano bingljati nad njo, ker to ni niti praktično niti prav. Tudi se ne morem verbalno spravljati na vsakega, ki ji bo rekel žal besedo ali pa ji celo kaj žalega storil. Ne morem in ne smem, zato ker bi rada, da je čim samostojnejša, to pa pomeni, da ne morem in ne smem biti ves čas ob njej. Preprosto ne morem vplivati na svet drugače kot tako, da pišem in govorim o teh rečeh.
Lahko pa naredim nekaj drugega: lahko na to, kar jo čaka, pripravim svojo hčer. Saj ji ne bo kaj dosti v oporo, a bo vsaj vedela, kako naj se odzove, ko nastopi problem. »Če ti bo kdo grozil, te udaril ali ti rekel kaj grdega, pojdi k učiteljici in ji to povej,« sem ji tako svetovala zadnjič, ko je prišla domov in mi povedala, da so jo sošolci zasuli s kepami. »Kaj jo učiš tožiti,« se je jezil mož, »saj veš, da tožibab ne mara nihče.« Kot bi naša hči imela prijateljev na tone. Kljub njegovim pomislekom sem ji naročila, naj le pove, kadar bo kaj šlo res zelo narobe.
Seveda pa jo moram za to, da bo sploh lahko tožila, kot pravi moj mož, naučiti, da bo znala prepoznati problem. Da bo vedela, kdaj nekaj res ni prav. Kajti naša hči kljub temu, da je polna vseh mogočih downovskih fint, ne premore niti trohice žlehtnobe in zato sploh ne ve, kdaj je tarča napada. Včasih se ji sicer zasvita, da nekaj ni v redu, a ji potem kdo reče, da je vse v najlepšem redu, in je srečna kot majhen otrok ter pozabi na vse moje nasvete. Zato zdaj doma usvajava lekcije o tem, kaj je prav in kaj ne, kako se mora ona obnašati do drugih in kako drugi do nje. Presenečena sem, da je kar dobra učenka in da sem že po prvem treningu dobila nekaj izčrpnih poročil.

Vir: Jana
Značke: nasilje, vrstniki, otrok, downov sindrom