»Moram reči, da se mi zdi Hana precej razvajena gospodična,« mi je rekla gospa in sem se ugriznila v jezik, da ji nisem zinila nazaj kaj neprimernega. »Ne bi rekla,« sem namesto tega izjavila spravljivo in ker me ta ženska dobro pozna, je dojela, da je bolje, da razprave ne rine v to smer. Seveda me je imelo, da bi ji na dolgo in široko začela razlagati o tem, kaj vse mora moja hči početi, da lahko sploh funkcionira v tem poblaznelem svetu, in da zato z možem včasih pri nekaterih stvareh res zamiživa na eno oko, a sem bila – ne vem, zakaj – raje tiho.
Mi pa njena pripomba ni dala miru in se zaradi nje zadnje čase kar pogosto pogovarjam sama s seboj. Čeprav sem se že kar dobro izprašala, še vedno trdim, da moja hči ni razvajena. No ja, razvajena je pač toliko, kolikor je razvajena naša družina, v tem smislu na primer, da se nam ni treba ukvarjati z mislijo na to, kaj bomo dali v usta.
Vem, da nekateri nimajo kaj jesti in da je to, da se naša smrklja zmrduje ob hrani, za katero bi nekateri dali dušo, velik greh, a tako pač je. Tudi midva z možem ne jeva tistega, kar nama ni všeč, nekaj zato, ker si to lahko privoščiva, nekaj pa tudi zato, ker je bil mož deležen drugačne vzgoje in je kot otrok moral pojesti čisto vse, pa je isti trenutek, ko je začel sam odločati o teh rečeh, nehal uživati vse tiste stvari, ki jih ni nikoli maral. Zaradi tovrstnih izkušenj torej naši hčeri dovolimo, da v šoli ne je kosila, pa malice tudi ne in si obroke nosi od doma. Če je to, da ti mama pripravi malico in kosilo za v šolo, razvajenost, je Hana res razvajen otrok.
No, moja hči je razvajena tudi glede oblek, rada kaj lepega dene nase, pa to, da je rada urejena, ni čisto nič njena krivda, ampak prej moj greh. Prepričana sem namreč, da morajo biti kakorkoli posebni ljudje še bolj urejeni kot sicer, da z neurejenostjo ne poudarjajo še dodatno vsega tistega, kar jim ne gre. Ni treba, da nosijo drage obleke, gre za to, da je človek urejen.
Razvajena je moja hči tudi glede servisa, ki ji ga nudiva z možem, a žal glede servisiranja ne vidim druge izbire, če želiva v tej naši zgodbi ostati vsaj kolikor toliko normalna. Sčasoma pač ugotoviš, da se ne izplača vedno vztrajati do bridkega konca in da je bolje, predvsem pa manj stresno, da kakšno stvar narediš kar sam.
Velikokrat se mi zgodi, da mi kdo začne pametovati, kako naj se lotim kakšne pereče zadeve, povezane z našo Hano, in ga lepo poslušam do konca, potem pa mu rečem samo to, da imam za vratom veliko pomembnejših težav, povezanih z njo, in da hočeš nočeš moram izbrati, kaj bo imelo prednost. V teoriji sem tudi sama izjemno dobra, ko pa preidem na realen poligon, mi hitro zmanjka volje. In žal so moje zaloge energije vsako leto manjše. Zatorej kakšno reč naredim jaz, namesto da bi jo naredila moja hči, da pri hiši ohranjam socialni mir in mi ostane še kaj energije za drugega otroka.
Marsikdo mi reče, da se pravzaprav ne ukvarjam s prav nič drugačnimi težavami, kot tarejo njih in njihovega otroka, in do neke mere je to precej res, je pa res tudi to, da se morava midva z možem ukvarjati z nekaterimi za dvanajst let staro deklico tako banalnimi težavami, da nama ne bi nihče verjel, če bi mu začela govoriti o njih.
Če bi potegnila črto pod vse, kar sem zapisala doslej, bi najbrž morala ugotoviti, da je ta moja hči očitno res en razvajen otrok, kot je trdila tista ženska. Kljub temu še zmeraj vztrajam na stališču, da ni razvajena v tistem smislu razvajenosti, kot jo razumem jaz. Da otrok na primer dobi vse, ne da bi kdorkoli karkoli pričakoval nazaj, da ne spoštuje pravil in mu je dovoljeno vse, da mu je malo mar za druge ljudi in da je on zmeraj v središču pozornosti. To je zame razvajen otrok. In moja hči definitivno ne sodi v to kategorijo. Hudirjevo dobro ve, kaj so pravila, pa tudi to, da se ves svet ne vrti okoli nje. Ve, da bo kakšno stvar dobila in kakšne ne, spoštuje ljudi okoli sebe in je, če jih ne, v hudih težavah. Vzgojena je skratka tako, kot bi bila tudi v primeru, če s seboj ne bi prenašala tega napornega dodatnega kromosoma, in svojo diagnozo vsaj doma le težko uporabi kot olajševalno okoliščino. Je pa najbrž tako kot vsi otroci, ki imajo kaj premalo ali preveč, kakšen krat malce zavita v vato, čeprav takrat, ko tulim nanjo, ne bi niti pomislili na to, da je pri nas to sploh mogoče.

Vir: Jana
Značke: razvajen, vzgoja, spoštovanje