»Prosim, če ne motiš pouka, ker ravnateljica Hana v razredu ravnokar dela mir,« me je opozorila mama Hanine sošolke, ko sem ravno korakala proti razredu. Zatorej sem previdno odprla vrata in pomolila glavo v učilnico ter tam uzrla čisto pravi učni proces. Ena od deklic je pred tablo predavala, druga je sedela na stolu z zvezkom v rokah, moja hči pa jo je vlekla stran od mize, četrta se je smejala ob pogledu na vse to.
»Dober dan, gospa ravnateljica,« sem vljudno začela, »ali lahko že greste domov?« Punce so družno planile v smeh, le moja hči je ostala smrtno resna. Da še ne more zapustiti razreda, mi je pojasnila, ker mora najprej narediti red. »Tale na stolu dela strašno zgago,« je še pristavila in potem zanjo nisem obstajala več.
Tiho sem zaprla vrata in dobre volje sedla na klop. Da jo bom čakala toliko časa, kolikor bo treba, sem se odločila in potegnila delo, ki ga vedno tovorim s seboj, na plan. Čakala sem jo tako kakšne pol ure in prisežem, da nisem bila niti za trenutek slabe volje. Mudilo se mi ni nikamor in delo sem imela s seboj, tako da je bilo čisto vseeno, kje sedim, pred učilnico ali doma.
Ob pol štirih se je gospa ravnateljica le primajala iz razreda, z nasmehom, razpotegnjenim čez ves obraz. »Smo se igrale, veš,« mi je pojasnila in sem pritrdila, da vem. Lepo jo je bilo gledati tako dobre volje, samozavestno, pozitivno in nasmejanih oči. In sem bila zaradi tega dobre volje tudi jaz.
Da sva se pripeljali domov in sprehodili psa, sva porabili petindvajset minut, in ko sva prispeli v stanovanje, je izjavila, da je lačna ter da potrebuje nekaj minut počitka. Torej sem se spravila za štedilnik in ji pripravila nekaj za pod zob, in potem so si madame seveda vzeli čas za mirno obedovanje in je bila ura že pol petih, čas, ko naj bi domov prispela najina fanta.
Ravno sva prav sedli za zvezke in ugotovili, kaj mora narediti to pot, ko sta bila že doma in je Nejc začel razgrajati po stanovanju ter se ni dalo delati čisto nič več. Resda sva se umaknili v Hanino sobo, da bi vsaj dobro začeli z delom, a je tako vztrajno tulil pred vrati, da sva odmislili tudi to. Ne nazadnje ima tudi on pravico do mame, sem si rekla, sploh glede na to, da gre zgodaj spat.
In sva si z možem skuhala kavo ter otrokoma dala nekaj malega za pod zob in smo potem sedeli za mizo in klepetali.
Ko je šel mali zvečer spat, sva s Hano spet sedli za zvezke. Ne morem reči, da se ni trudila, a ob tisti uri se tudi meni ni ljubilo več. Naredili sva obvezne naloge in pri tem obe mislili na to, da bo vsega skupaj čim prej konec.
Po tistem, ko je v stanovanju zavladala tišina in je šla tudi Hana spat, sem začela možu tarnati o tem, da je ta mala po moji oceni nazadovala. Da se ji pozna, da se ne učiva vsak dan, predvsem pa ne takrat, ko obe še premoreva kaj ustvarjalne energije. Pa da se mi zdi, da se zato ene in iste stvari učiva vedno znova. Modro je kimal in rekel nič, češ ne bom se vtikal v vajine zadeve.
Ko sem končala ta del zgodbe, sem mu začela pripovedovati o tem, kako lepo so se punce igrale in kako srečna je bila najina hči, ker je bila del skupine. Da je to neprecenljiva izkušnja zanjo in da prav takrat, ko otroci niso vpeti v šolsko rutino ter si morajo sami vzpostaviti vrednostni sistem, najina hči pridobi največ.
Ker ni rekel nič, sem mlela naprej in mu razložila še več o tem, kako se nam včasih zdi, da nekje izgubljamo točke, ne vidimo pa, da jih na nekem drugem področju dobimo stokrat več. Da je resda malo nerodno, da Hana ostaja v tako imenovani tihi sobi, v kateri otroci pod nadzorom učitelja delajo domače naloge, ker ona brez vodenja ne zmore tako rekoč nič in ji potem naloga ostane za doma, a da je to, da počne enake reči kot drugi, zanjo en sam velik plus. Morda ta trenutek resda izgublja na izobraževalnem področju, a se zato pospešeno uči socialnih veščin. In to je tisto, kar bo v življenju potrebovala bolj kot kakšen pravilno izračunan račun.
»Saj tu ni nič drugače kot sicer v življenju,« sem monolog počasi vodila proti koncu, »tudi tam moramo kar naprej iskati ravnovesje med tem, kaj je za nas dobro v danem trenutku in kaj nam bo morda prišlo prav šele čez nekaj let.« Le to je, da je v našem primeru včasih težko gledati tako daleč naprej in pri tem ohraniti mirno kri.

Vir: Jana
Značke: učenje, ravnovesje, socialne veščine, račun