»Hana je danes špricala angleščino,« mi je razredničarka šepnila na uho. Sprva sploh nisem dojela, kaj mi pravi, po nekaj sekundah pa je podatek vendarle pripotoval do možganov in sem le dojela, da je moja dvanajstletna hči v šestem razredu v družbi sošolke, ki se prav tako lahko pohvali s posebnimi potrebami, prvič neupravičeno manjkala pri pouku.
»Mi prosim opišete, kako dve tako posebni punci špricata pouk?« sem šepnila nazaj in mi je ženska razložila, da jima je naročila, naj jo po pouku počakata pred razredom, ker ima kratek opravek nadstropje višje in bo zelo hitro nazaj. Ko se vrne, jima je pojasnila, bodo imeli individualni pouk angleščine, tako kot vsak četrtek dotlej.
No, ta četrtek je angleščina odpadla, ker punc po njeni vrnitvi ni bilo več tam, kjer ju je bila pustila. Našli so ju v jedilnici na kosilu. To, da sta si samovoljno prikrojili urnik, pa ni bilo tisto, kar ji je dvignilo pritisk, huje je bilo to, da sta sošolca, ki ga je poslala za njima, mrtvo hladno odslovili, češ kaj ne vidiš, da jeva. Da ju bodo že počakali, sta ga poučili. In ženski ni preostalo nič drugega kot to, da se je sama odpravila ponju in ju privedla v razred.
Čeprav mi je šlo ob tem opisu malo na smeh, sem ostala resna in jo prosila, naj moji hčerki v zvezek da zaznamek o tem, kaj se je zgodilo, nekakšen podpis, kot smo temu rekli v mojih časih. »Saj sem ji ga že dala,« mi je razložila in sem ji morala skrušeno priznati, da mala ni črhnila niti besedice o tem. Pa čeprav sva skupaj preživeli nekaj ur in sem jo izrecno vprašala, ali so bile v šoli kakšne težave. »Ti kar piši,« ji je menda rekla moja hči, »jaz jim tega doma tako in tako ne bom pokazala, ker bo oči spet znorel.«
Tisti teden je namreč že drugič domov prinesla podpis in tudi prvikrat so me o njem prej obvestili v šoli, da sem lahko potem doma izvlekla priznanje iz nje. V zvezku je pisalo, da se med poukom pači in jezika nazaj, kar mi je seveda zelo dobro znano. Zapisanih je bilo še nekaj drobnih kiksov, takih, zaradi katerih si ne gre preveč beliti las, in naj se sliši še tako butasto in grešno, jaz sem bila zaradi vsega tega tudi čisto majčkeno vesela, ker to kaže, da mala tako kot vsi drugi najstniki ugotavlja, kje je njeno mesto pod soncem.
A ji seveda nisem šla razlagat o tem, da me njeno zoperstavljanje odraslim pravzaprav veseli, namesto tega sem bila huda kot strela. Sploh se nisem ukvarjala s podrobnostmi, z vsem tistim, kar je pisalo črno na belem, jezila sem se zato, ker mi ni povedala, da je dobila podpis. »Če sem se pa bala, da boš huda,« je nedolžno dahnila proti meni. Seveda sem ji začela na dolgo in široko predavati o tem, da ga vsakdo od nas kdaj polomi, da pa je prav, da se s tem soočimo, priznamo napako in prevzamemo odgovornost zanjo. Predvsem pa, nič ni tako zelo grozno, da tega ne bi mogli rešiti skupaj.
Ko je prišel mož domov, sem ji namignila, naj ga sama obvesti o tem, kaj piše v zvezku. Ne bi, so prosile njene oči, čeprav mislim, da me tako dobro pozna, da je vedela, da ji ne bom ustregla. »Kaj se pa gresta?« je vprašal mož, ko je opazil najino komunikacijo brez besed, in je hitro odgovorila, da nič. »Ja pa je,« sem vztrajala, »če mu ne boš povedala ti, mu bom jaz.«
In je začela skrušeno pripovedovati o tem, da ji je učiteljica nekaj zapisala v zvezek, čeprav ni bilo čisto tako, kot tam piše. Mož, ki je sicer ena sama poosebljena mirnost, je imel očitno za seboj malce slab dan, pa se je vtaknil v čisto vsako alinejo tistega zapisa.
Umaknila sem se na hladno, da ne bi jezikala še jaz, saj se kar nekako ne morem navaditi, da moram biti med njunimi mašami tiho. Vedno se mi zdi, da bi lahko še kaj pametnega dodala. Debatirala sta in debatirala, mala je jokala kot dež in mož je vedno bolj višal ton, na koncu pa ji je naložil simbolno kazen. Zato, ker je jezikala nazaj, predvsem pa zato, ker nama je skušala to prikriti.
Čeprav se mi je tam v šoli zdelo, da njegova lekcija ni naletela na plodno razmnoževalno okolje, je malo vseeno zalegla. Ko sem namreč prišla domov, me je moja skrušena hči obvestila, da je šla namesto na angleščino na kosilo. Ni rekla, da je špricala, ker te besede ne pozna, mi je pa zagotovila, da se to ne bo več zgodilo. In kar je še pomembneje: čeprav je vedela, da bo njen oče zaradi tega znorel, mu je greh to pot priznala sama. V bistvu se kar hitro uči, glede na to, da nekateri te lekcije ne usvojijo vse življenje.

Vir: Jana
Značke: špricanje, kazen, šola, pouk