Še nikoli doslej nisva molčali vso pot do doma. Tokrat pa je v avtu vladala smrtna tišina. Mene je od jeze kuhalo tako močno, da kljub hladnemu vremenu sploh nisem potrebovala gretja, Hana pa verjetno še opazila ni, kaj se dogaja zunaj, ker je imela preveč dela s tistim, kar se je dogajalo znotraj nje. Molče je sedela poleg mene in prisegla bi, da si briše solze, čeprav sem pogled trmasto usmerjala naravnost na cesto. Imelo me je sicer, da bi ustavila avto in jo stisnila v objem, ker težko prenašam njeno »trpljenje«, a mislim, da s tem ne bi dosegla ničesar.
Vozili sva se torej v tišini in skorajda sem še enkrat začela govoriti o tem, kako malo jo briga za vse okoli nje in kako vedno dela samo tisto, kar je všeč njej, ne glede na to, kaj si o tem mislijo drugi, pa sem se zadržala, ker sem imela govor o teh rečeh že malo prej. In prav zaradi njega sva si spet hudo skočili v lase.
Vse skupaj se je začelo zato, ker sta se dve deklici po plavanju učiteljici pritožili, da jima moja hči nagaja in da zaradi nje ne moreta plavati, kot bi si želeli. Ker sem bila med tem, ko naj bi se to dogajalo, čisto slučajno tam okrog, sem vedela, da je nekaj resnice na tem, kajti naša mala si učenje plavanja predstavlja tako, da naredi nekaj zamahov in se nato obesi na rob bazena. Medtem ko prihaja do sape, kot mi je razložila, skuša malo poklepetati s tistimi, ki plavajo mimo nje, in jih spraviti v dobro voljo.
Ko sem jo pol ure po koncu učne ure le dočakala na hodniku in je šla mimo mene, kot da me ne pozna, sem bila že rahlo slabe volje, in ko sem spregovorila o tem, kakšnemu pogovoru sem bila priča malo pred tem, in mi je začela jezikati nazaj, se mi je samo še samo majčkeno bolj dvignil pritisk. Da je hotela otroke samo zabavati, mi je pojasnila, in verjamem, da je bilo to res, a sem ji skušala kljub temu razložiti, da drugi otroci prihajajo na plavanje zato, ker se želijo čim več naučiti, in da njihovi starši drago plačajo vse to.
»Ne bom te poslušala,« je trmulila in si z rokami pritiskala na ušesa, in to je bilo tisto, kar je prelilo kapljo čez rob. Zdrla sem se nanjo, da midva z njenim očetom že potrpiva in preneseva vse, kar ji pride na misel, da pa se drugi tega ne bodo šli in bodo raje šli proč. »Če hočeš ostati sama, kar nadaljuj tako,« sem pribila na koncu in je začela jokati, da si želi družbo. Ampak pri sebi še vedno ne bi spremenila nič.
Videti je bilo, da prerekanja ne bo kmalu konec, zato sem se raje zavila v molk, še prej pa sem ji razložila, da nanjo nisem besna zato, ker sta se tisti dve deklici pritožili čeznjo, ampak zato, ker noče poslušati, kaj ji govorim.
Ko sva prišli domov, se je brez besed spravila pod tuš, si sama pripravila večerjo, čeprav se sicer pusti postreči, kot da je kraljeve krvi, in se nato lotila domače naloge. Tokrat začuda sploh ni potrebovala pomoči, čeprav moram sicer stalno čepeti ob njej. Tudi spat je šla ta večer brez ene same pritožbe in če zdaj na dogodek pogledam z distance, ugotavljam, da je prinesel same pozitivne stvari.
Malo mi je bila sicer zoprna vsa tista tišina, ki je vladala med nama, in imelo me je, da bi se naredila, kot da se ni zgodilo nič, a sem se odločila, da grem do konca. Naj mala oddela svojo lekcijo tišine. Še dobro se spomnim svojih mladih dni, ko sem kakšen večer šla spat v smrtni tišini, in vem, da ni bilo hujše kazni, kot da je mama naslednji dan hodila po stanovanju, ne da bi z mano spregovorila eno samo besedo in se tudi spreti nisem mogla z njo. Pa sem zaradi tega še vedno živa in najbrž sem kakšno stvar uspela domisliti prav v tistih mučnih tihih trenutkih.
Najbrž se bo našel kdo, ki bo rekel, da moja hči ne ve, za kaj natančno pri vsem skupaj gre, jaz pa vem, da ve in da bi imela veliko hujše težave v življenju, če tovrstnih besednih obračunov med nama in tišine, ki jim sledi, ne bi bilo. Če želi mala med ljudi – in ona ne samo da si želi, ona to hoče –, se pač mora obrusiti tam, kjer ima preveč, in dodati tam, kjer ima premalo. Druge poti žal ni. Poleg tega pa, kje pa piše, da moramo drugi požreti ves njen drek samo zato, ker na njenih izvidih piše downov sindrom?

Vir: Jana
Značke: tišina, kazen, downov sindrom, vzgoja