»Je tvoja žena spet našla koga, ki potrebuje pomoč?« je možev znanec vprašal moža tik pred novim letom. Dobro namreč ve, da vedno vem za koga, ki ga je življenje postavilo na preizkušnjo in bi mu kakršna koli pomoč prišla prav. Da bo povprašal, mu je obljubil mož in ko je prišel domov, mi je naročil, naj hitro najdem koga, ki mu bomo polepšali praznike ter omogočili lažji start v novo leto.
Priznam, da se mi letos ni dalo igrati dobre vile, ker sem imela svojih opravkov dovolj, a če ti nekdo sam ponuja denar za druge, bi bil smrtni greh, če bi ostala križem rok. Takoj sem se vrgla na delo, pisala na svojo nekdanjo osnovno šolo in prosila ravnateljico, naj mi najde družino, ki bi ji pomoč prišla najbolj prav. Odgovorila mi je tako rekoč isti hip, najbrž tudi zato, ker takšne ponudbe ne prispejo v njen elektronski predal čisto vsak dan.
Razložila mi je, da država še kar dobro skrbi za tiste, ki ne morejo živeti dostojnega življenja, in da tistim najrevnejšim otrokom plača kosilo in malico. »Če pa imate v mislih plačilo položnic za vodo, elektriko in kar je še drugih takih stroškov, to ne bo noben problem,« mi je razložila. V Mariboru socialna bomba namreč tiktaka vse glasneje.
In mi je v nekaj dneh res poslala položnic za kakšnih tisoč evrov, s pripisom, da so ljudje, ki so slišali za našo namero, čisto iz sebe od sreče že zato, ker se je nekdo sploh spomnil nanje. Nameravala sem razdeliti tistih tisoč neplačanih evrov na več ljudi, pa je znanec naznanil, da se je namenil za druge nameniti natanko toliko denarja, kot ga potrebujem jaz oziroma ljudje, ki jih na neki način zastopam, in naj mu zato dam kar vse. »Tisti, ki imamo dovolj ali pa preveč, moramo nekaj dati nazaj v skupnost,« je pojasnil svojo odločitev.
Preostali prijatelji, ki so bili tudi pripravljeni sodelovati v akciji, so tako ostali praznih rok, pa sva z ravnateljico, ki mi je v takih primerih vedno pripravljena priskočiti na pomoč, našli še dve družini, ki tudi živita iz rok v usta in je njun predal z neplačanimi položnicami tudi vsak dan bolj poln. Zelo kmalu so vse do zadnje dobile plačnike, kajti nekaterim ljudem plačati kakšen strošek za druge sploh ni problem, če le zaupajo tistemu, ki jih je zvlekel v to zgodbo. Velikim humanitarnim organizacijam po mojih izkušnjah zaupa vse manj ljudi.
Teh vrstic ne pišem zato, da bi se hvalila, kako dobra sem, ampak zato, da bi morda še kdo pomislil na to, da je dobro, če kdaj kaj vrnemo v družbo. Pa četudi se nam zdi, da nimamo kaj dati. Zagotovo se najde kaj, kar lahko nekomu drugemu polepša življenje, morebiti je to podarjen čas ali pa kakšna brezplačna usluga. To, na primer, da povežeš ljudi, ki potrebujejo pomoč, in one, ki bi jo z veseljem ponudili, pa iz takih ali drugačnih razlogov nimajo časa, volje ali znanja za to.
Lahko pa vam povem, da so nekatera srca neverjetno trda in da nekateri, ki ne da imajo vsega dovolj, ampak imajo vsega več kot preveč, ostajajo mrtvo hladni ob pogledu na človeško stisko. Se mi zdi, da vedno trkam na ista vrata in da nagonsko ali pa poznavalsko prepoznam tiste, ki jih je brez zveze prositi za pomoč. Niti eden od takih primerkov mi ni nikoli naravnost rekel, da se ne gre tega, kar se grem jaz, lepo so me poslušali do konca, pripomnili, kaj je meni vendar treba vsega tega, in se zatem vrnili v svoj svet. Tako prepričljivi so s svojo ignoranco, da jim tudi rekla nisem, da bi nekaterim prišel prav kakšen njihov evro.
Ob vsem tem bo kdo pomislil, da sem odrasla v revščini in zato zdaj čutim tako grozno potrebo, da lepšam ta svet. Ne, nisem odrasla v revščini, imeli smo ravno dovolj, da smo dostojno živeli, in ravno toliko, da se še danes spomnim, kaj vse sem zavidala sošolki Mojci, katere oče je takrat služil velik denar. Zato tudi sama sebe včasih sprašujem, zakaj počnem vse to. Zakaj si ob dojenčku, hčeri s posebnimi potrebami, družini in službi na glavo povsem prostovoljno nakopavam še težave drugih.
Mogoče zato, ker ne znam pogledati stran ob stiski drugih. Ali zato, ker zame ni večje sreče, kot je to, da pomagaš nekomu, ki te potrebuje. Morda pa tudi zato, ker sem tako kot možev znanec prepričana, da je treba delček tistega, kar imamo, vrniti skupnosti in da smo za lepši jutri odgovorni mi vsi.

Vir: Jana
Značke: pomoč, položnice družba