Hana je vstopila v stanovanje pred menoj. »Kaj pa je to na mizi?« se je radovedno zagnala proti vrečki, ki je kraljevala na mizi v družbi treh rdečih vrtnic. Takoj sem vedela, kaj je v njej, pa sem kljub temu le pripela psa na vrvico in odkorakala z njim nazaj v meglen dan. Želela sem jo odpreti v miru in uživati v vsaki najmanjši podrobnosti.
Ko sem se vrnila v stanovanje, mi je moja hči začela razburjeno razlagati o tem, kaj vse se je skrivalo v tisti mamljivi papirnati vrečki in kaj je našla, ko je odprla tisto, kar je bilo v njej. »Mami, torbico si dobila,« je kar vrelo iz nje, »oči ti jo je kupil, piše v sporočilu.«
Malo mi je bilo žal, da me je prikrajšala za odpiranje darila, a ker vem, kako neznansko uživa v tem, sem ji pogledala skozi prste in se dala podučiti o tem, kaj sem dobila v dar. Podatki so kar bruhali iz nje in tako sem izvedela, da je torba črna in velika, natančno taka, kakršne so mi všeč, pa da se je ona z njo že sprehodila po stanovanju in da sem dobila super stvar. »Boš jutri prišla pome v šolo z novo torbico?« je vprašala na koncu predavanja in se posvetila svojim rečem. »Aja, pa v torbi je računalnik,« je dodala tako mimogrede, kot da bi bilo to, da ti nekdo kupi prenosni računalnik, nekaj najbolj vsakdanjega.
Dobro sem vedela, kakšno torbo mi je podaril moj mož, ker sem si jo ogledovala že eno leto in se prav toliko časa prepričevala, da je ne potrebujem, ker imam torbic dovolj. Kadar gre zame, postanem prav nenavadno skopa in se znam prepričati, da lahko brez kakšne stvari čisto normalno živim.
To, da bi lepo živela in preživela tudi brez te torbice, je seveda čisto res, a se postavlja vprašanje, zakaj pa ne, če so za to izpolnjeni vsi pogoji in družinski proračun ne bi utrpel prevelikih izgub. Sploh pa, katera ženska ne bi bila vesela, če bi od moža dobila v dar nekaj tako lepega.
Vedela sem, da moj mož ve, da mi ta torbica povzroča strašne skomine, ker sem ga enkrat odvlekla v trgovino, da si jo je pogledal in povedal, kakšna se mu zdi. »Ja kupi si jo,« je rekel po hitrem ogledu in se kar malo ujezil, ko sem mu razložila, da mi je sicer silno všeč, a da potrebujem še kakšen dodaten dan za dokončno odločitev. »Ne razumem, kako lahko nekaj gledaš leto dni, potem pa tik pred nakupom stopiš korak nazaj. Res ne razumem žensk,« je nergal na poti domov. Me je pa kljub temu uspel prepričati, da sem jo dala na stran.
Prav tisti dan, ko se je torbica znašla na domači mizi, sem se spomnila nasveta družinskega terapevta, da bi se morala imeti včasih bolj rada, in sem se odločila, da si bom to ljubezen izkazala z nakupom. Plehko, vem, a dovolj dobro za spodbuden začetek. »Popoldne greva kupit torbico,« sem naznanila možu, ko sva končala skupno kosilo, in mi je odgovoril, da ne bo šlo, ker moramo varčevati.
In potem sem prišla domov ter doživela presenečenje. Seveda sem moža v telefonskem pogovoru zasula s pohvalami in zahvalami, pa ne toliko zaradi torbice same, ampak zato, ker je slišal mojo željo in jo uresničil. Resda sem jo večkrat izrekla na glas in ga peljala tudi na oglede, a je zame vseeno največ vredno to, da jo je moški, ki je sicer sila nedovzeten za kakršno koli obdarovanje, slišal in prepoznal kot dovolj resno, da se je odločil ukrepati.
Vse prevečkrat se namreč zgodi, da nam ljudje dobesedno kričijo svoje želje in potrebe, pa smo tako zelo zatopljeni v svoj svet, da jih preslišimo in potem ukrepamo ter obdarujemo po svoje ali pa sploh ne.
Da si za novoletno darilo želi toaletno torbico, mi je pred novim letom razlagala prijateljica, in da je to svojima moškima, možu in sinu, že večkrat omenila ter je zdaj skoraj prepričana, da je ne bosta spet »razveselila« s kakšno bedarijo. »Sta te slišala?« sem jo vprašala oni dan, ko je beseda nanesla na darila in sem pohvalila svojega moža ter njegovo presenečenje, pa mi je odgovorila, da ne. Da si jo je sama kupila na potovanju.
»Jutri bom vsem v šoli povedala, da si dobila torbico in računalnik,« je žgolela moja hči, ko se je zvečer spravljala v posteljo. In sva oba z možem sedla k njej ter ji razložila, da je tisto, kar edino šteje v tem primeru, to, da se je njen oči potrudil za mami. Da je slišal, ukrepal in vse skupaj izpeljal v strogi tajnosti ter s tem mami spravil v jok.

Vir: Jana
Značke: presenečenje, torbica, jok, darilo