Samo na tipko briši pritisnem, kadar priroma v moj elektronski predal kakšno od tistih neumnih verižnih pisem, ki govorijo o tem, da me čaka sto let nesreče, če ga ne bom poslala naprej. In tudi tole, ki sem se ga tokrat odločila uporabiti za kolumno, bi skorajda odpotovalo v koš, ker mi ga je poslala neznana pošiljateljica. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem ga začela brati, vem pa, kaj je bilo tisto, kar mi je priklicalo solze v oči. Bilo je njegovo plemenito sporočilo.
Takole pravi pismo, ki se je uspelo izogniti tipki briši. Na dobrodelni večerji, na kateri so zbirali sredstva za šolo za otroke s posebnimi potrebami, je oče enega od teh otrok zbranim povedal zgodbo. »V kolikor na naravo ne vplivajo zunanje okoliščine, je vse, kar ta ustvari, popolno. Toda moj sin Siniša se ne more naučiti stvari, ki se jih lahko naučijo drugi otroci. Ne more razumeti in narediti vsega tistega, kar zmorejo njegovi vrstniki. Kako lahko pri njem govorimo o popolnosti?«
Nadaljeval je s pripovedjo o tem, kako sta se s sinom sprehajala ob nogometnem igrišču, na katerem so dečki, ki jih je njegov sin poznal, igrali nogomet. Sin ga je vprašal: »Misliš, da bi mi dovolili igrati z njimi?« Oče je vedel, da večina ne bi želela, da z njimi igra fant, kakršen je njegov sin, tako kot je dobro vedel tudi to, koliko bi to pomenilo njegovemu sinu. Dalo bi mu občutek pripadnosti in samozavesti ter ga prepričalo, da ga družba sprejema kljub njegovi invalidnosti.
Stopil je k dečku, ki je sedel zunaj igrišča, in ga vprašal, ali bi njegovemu sinu dovolili igrati v ekipi. Ni pričakoval preveč. Fant mu je odgovoril: »Veste, gospod, izgubljamo s 4 : 1, bliža pa se tudi konec drugega polčasa. Pa naj igra z nami. Postavili ga bomo na položaj levega branilca.«
Siniša se je pošteno namučil, preden je prišel do soigralcev, a je z žarečim nasmehom na obrazu oblekel dres svoje ekipe. Oče ga je gledal s solzami v očeh in dečki so lahko dobesedno videli, kako srečen je, ker so njegovega sina sprejeli v ekipo.
Proti koncu tekme je Siniševa ekipa v hitri akciji zabila gol in izgubljala s samo dvema goloma razlike. Siniša je pokrival levo stran igrišča. Tam ni bilo nobene akcije, a je bil kljub temu evforično razpoložen, ker je dobil priložnost, da igra z vrstniki.
Čisto pri koncu je njegova ekipa spet dala gol in izgubljala le še s 4 : 3. Nasmihalo se jim je izenačenje v petminutnem podaljšku. In res, sodnik je njegovi ekipi dosodil enajstmetrovko in dečki so se začeli dogovarjati, kdo jo bo izvedel. Nekdo je predlagal, naj bo to Siniša, pa četudi je obstajalo veliko tveganje, da bodo zato izgubili tekmo. Na splošno presenečenje so žogo res dali njemu.
Vsi so vedeli, da je to misija nemogoče, ker Siniša ni niti znal niti zmogel pravilno streljati, kaj šele da bi zadel okvir gola in pretental vratarja.
Tisti trenutek, ko se je pripravljal na strel, je tudi nasprotnikov vratar dojel, da je ekipa zavestno tvegala zmago zaradi tega edinstvenega trenutka v Siniševem življenju, in vrgel se je na napačno stran, da bi imela žoga prosto pot.
Siniša je vzel zalet, brcnil z nogo in počasi zakotalil žogo proti nasprotnikovim vratom. Tekma je bila v tem trenutku tako rekoč odločena, ker je bila žoga prepočasna in bi jo večina nasprotnikovih igralcev z lahkoto ujela. A so se tudi oni gibali v počasnem tempu. Gledalci so tulili: »Siniša, Siniša, teci za njo! Ujemi jo in brcni v gol!«
Nikoli prej v življenju Siniša ni tekel tako hitro. Zasopihan je pritekel do žoge in jo ob glasnem vzpodbujanju gledalcev uspel spraviti v gol. Gledalci so poskakovali od veselja, soigralci so ga dvigali v zrak in ga častili kot junaka, ki jih je ubranil pred porazom. »Tisti trenutek,« je s solzami v očeh nadaljeval oče, »so fantje temu svetu prispevali kanček ljubezni in humanosti. Ta trenutek je bil svet popoln.«
Siniša ni preživel naslednjega leta. Umrl je še isto zimo, ne da bi pozabil, da je bil junak, da je bil njegov oče zaradi tega presrečen in da ga je mama ob prihodu domov zasula s poljubi.
Zakaj sem se odločila objaviti to zgodbo? Prav zaradi razloga, ki ga avtor tega pisma navaja na koncu. Zato ker verjamem, da lahko vsakdo od nas vpliva na to, da se stvari spremenijo. Vsi lahko naredimo svet lepši in popolnejši, če na tisti točki, ko se moramo odločiti med zmago in plemenitim porazom, le znamo presoditi prav.

Vir: Jana
Značke: plemenitost, humanost, popolnost, nogomet