Prijateljica je v službi praznovala pomemben jubilej in že nekaj dni pred dogodkom sem si belila glavo, kaj naj ji podarim. Zdelo se mi je, da na prireditev ne morem priti praznih rok.
Najprej mi je prišel na misel šopek rož, a ne tak običajen šopek, kakršnega lahko dobi vsak, v mislih sem imela takega iz samega trnja z eno krasno dragoceno rožico vmes. Večina bi verjetno obnemela od groze, če bi kaj takega dobila v dar, zanjo, ki ji je bil namenjen, pa sem prepričana, da bi razumela njegovo skrito sporočilo.
Ker je bil precej turoben dan, se mi ni dalo iti v cvetličarno, pa tudi tega nisem vedela, ali bi tam sploh lahko ustregli tako prismojeni želji, zato sem to idejo vrgla v koš.
Nato sem se domislila, da bi ji podarila denarnico, ker mi je nekaj dni pred tem potarnala, da ji stara daje slovo. Natančno sem vedela, kaj bi ji napisala na listek, ki bi ga vtaknila tja, kjer naj bi bil denar, in tudi to mi je bilo jasno, kakšna denarnica bi ji bila všeč. A sem imela premalo časa za kakšen pameten nakup, zato je tudi ta ideja romala na smetišče zgodovine.
Tretja logična izbira je bila knjiga, ker se mi knjiga še vedno zdi eno najlepših daril. Pa sem se potem spomnila, da sem ji tisto, ki jo najlepše opisuje – Angel Toneta Pavčka – že podarila, ko jo je nekoč razjedala žalost in je potrebovala obliž. Da nekateri angelov pač ne pričakujejo na Zemlji, sem takrat zapisala vanjo in ji s tem menda zvabila solze v oči.
Kar nisem se mogla odločiti, kaj naj ji prinesem tisti večer, potem pa me je naenkrat prešinilo, da bo to pot dobila besede, namenjene samo njej. Napisala ji bom pismo, sem se odločila, prepričana, da bom z njim opravila en, dva, tri.
Sedla sem za računalnik in pred menoj se je pojavil prazen ekran. Napisala sem draga moja, potem pa mi je zmanjkalo besed. Kaj napišeš človeku v takem pismu, sem se spraševala, ko je pred njim prav poseben, slavnosten večer, ki pomeni konec nečesa velikega, nečesa, od česar imamo korist mi vsi.
Tuhtala sem in tuhtala in čeprav je pisanje moj poklic, ni prišel iz mene niti en uporaben stavek. Postalo mi je žal, da nisem raje šla po rože, pa četudi bi ji kupila čisto navaden pušeljc, tak, ki ji ga lahko podari vsak.
A kar sem rekla, sem rekla, sem si rekla, in sedla nazaj na stol. Za uvod sem ji napisala, kakšna darila sem ji namenila v mislih in zakaj se nisem odločila za nobeno od njih. Pisala sem o posebnem šopku, denarnici in knjigi ter tako ogreta prešla na to, da bi ji rada povedala nekaj lepega, pa ne vem, kako.
Tu se mi je končno odprlo, tako da težav s pisanjem ni bilo več, mislim, da sem napisala kar prijetno pismo, dolgo skoraj cele štiri strani. Ko sem pogledala na uro, koliko časa sem porabila zanj, sem ugotovila, da sem »pesnila« več kot uro in pol. In prav toliko časa sem intenzivno razmišljala o njej.
Ker doma nimamo toliko lepega pisemskega papirja, sem šla ponj v trgovino, kar mi je vzelo nadaljnjih trideset minut, a mi to opravilo ni bilo čisto nič odveč. Tako in tako mi je ostalo samo še prepisovanje, ki naj mi ne bi vzelo več kot nekaj dodatnih minut. Zaradi drugih obveznosti mi je sicer zmanjkalo časa zanj, a si nisem preveč belila las s tem, nameravala sem ga prepisati tik pred prireditvijo v kakšnem prijetnem lokalu.
Na koncu se je izteklo tako, da sem zamudila začetek za dobre pol ure, ker mi je prepisovanje tistega, kar sem dopoldne prelila na papir, vzelo dodatno uro in pol. Še sama nisem mogla verjeti, da lahko traja tako dolgo. Da mi je skoraj odpadla roka od prepisovanja, sem zapisala na konec, pa da bi ji morala kupiti rože, ker bi bilo to dosti bolj preprosto in hitreje. A to ni bilo čisto res, kajti ko sem zložila tiste štiri popisane liste in jih vtaknila v zlato kuverto, sem vedela, da sem ravnala prav. Da bo prijateljica vesela in da se nobeno kupljeno darilo ne more primerjati z njim pa s tem, da sem si vzela čas zanjo.
Naslednji dan me je obvestila, da je med branjem jokala kot dež in da ji je bilo pismo strašno všeč. Ob tem sem se še sama skoraj zjokala od sreče. Če prav pomislim, sem s tistim pisanjem in razmišljanjem o ljubi osebi obdarila tudi sebe. In vsa ta bogatija me je stala tri evre in pol.

Vir: Jana
Značke: šopek, pismo, obletnica