Razredničarka je mencala, ko mi je morala povedati, da moja hči sicer zelo rada poje, a to počne tako glasno in tako zanič, da so se začeli drugi otroci pritoževati. V bistvu se je izrazila veliko bolj fino, kot sem to opisala jaz, ker je precej prijazna gospa, a mi je hotela povedati točno to: da imajo z našo Hano problem, ker poje preglasno, z zamikom, pa še narobe za povrh in s tem moti druge.
Strašno nerodno ji je bilo, ko mi je to pripovedovala, in mi je zato hitela razlagati, da si želi, da bi Hana nastopila skupaj s sošolci, a da bo slišati čudno, ker s petjem zamuja, in se zato najbrž ne bom počutila prav fino, ko jo bom morala poslušati na nastopu. In mi je zaupala tudi to, da sta s Hano skupaj vadili tiho petje, a se naša ne da kar tako in se še naprej dere na vsa usta. Če povzamem, zlepa ji ne more dopovedati, v čem je problem.
Pojasnila sem ji, da vem, da ima naša hči samozavest vgrajeno serijsko in ji zato težko dopoveš, da nečesa ne zna ali pa ne zna dovolj dobro, ter da si midve zaradi tega vsaj petkrat na teden hudo skočiva v lase. Da ji jaz dopovedujem, da bo morala kakšno stvar še precej vaditi, ona pa me prepričuje, da ni nobene potrebe po tem, ker tako in tako že vse zna. Zato naj jo prepusti kar meni, ji bom že nekako dopovedala, kako je s temi rečmi, sem jo pomirila.
Da slišim, da bodo imeli nastop, sem rekla Hani, ko sem prišla domov, in mi je navdušeno začela razlagati o tem, da komaj čaka, da bodo s petjem otvorili božični semenj. »Pa znaš obe pesmi, ki ju boste peli?« sem drezala vanjo in je rekla, da šur, seveda, da zna. Izzvala sem jo, naj mi zapoje vsaj eno, in se je res navdušeno lotila petja, a žal nisem razumela čisto nič, ker je požrla vsako drugo besedo.
Da ne razumem dobro, kaj poje, sem jo opozorila, pa mi je odgovorila, da je to moj problem. Lahko poješ nekoliko bolj razločno, sem jo prosila, pa me je nadrla, da jo je moje govorjenje zmotilo in mora zato začeti znova. In se je spet začela dreti tja v tri dni, brez repa in glave, da nisem imela druge izbire, kot da ji kar naravnost povem, da s takim petjem ne more pred poslušalce. Ponudila sem ji, da lahko skupaj vadiva, a me je nahrulila: »Ni šans, saj znam.«
Poslala sem jo v sobo razmislit o tem in je s povešenim nosom nerada šla. Kmalu je prišla nazaj, tokrat pripravljena na pogovor, in šele takrat sem ji lahko razložila, da je sicer krasno, da rada poje, a da mora razumeti tudi to, da s svojim zamujanjem in nerazločnim petjem moti druge. Pa da jo z razredničarko prosiva samo to, naj poje malo tiše. »No, prav,« je rekla in začela peti nekoliko tiše.
Nastop je minil brez zapletov, na koncu je pela tako, da je zgolj odpirala usta, kar pa tudi ni bilo prav.
V tem primeru nisem bila prvič pred dokaj neprijetno dilemo: kako nekomu dopovedati, da nečesa ne dela prav ali pa dovolj dobro, ne da bi mu s tem, ko ga opozoriš na težavo, vzel veselje do tistega, kar počne. Še celo z možem se kdaj spreva zaradi te občutljive teme, takrat na primer, ko mu naročim, naj posesa, in to sicer naredi, a tako površno, kot bi sesal z zaprtimi očmi. Ko ga opozorim na slabo opravljeno delo – meni se zdi, da prijazno, on pravi, da se derem nanj –, mi razburjeno razloži, da se doma zato tako nerad loti gospodinjskih opravil, ker mu s svojimi kritikami v hipu preženem vse veselje do kakršnegakoli dela.
»Kako pa misliš, da sem živel, preden sem spoznal tebe?« mi v takih situacijah vrže pod nos, potem pa se užaljeno zavleče v kakšen kot in me tako ustavi, da ne vzamem v roke sesalnika in sama končam površno opravljeno delo. In čeprav sva ta prizor predelala že ničkolikokrat, še danes ne vem, kako naj bi se ga lotila, da bi bilo delo opravljeno temeljito, midva pa se ne bi zapletla v prepir.
In s Hano imam čisto enak problem – težko ji brez slabe volje dopovem, da nečesa ne dela prav. Pa sploh nimava težav samo pri petju, hitro si prideva navzkriž tudi pri sesanju, učenju, skrbi zase in drugih rečeh. Naša hči si preprosto ne pusti svetovati. In jaz je nikakor ne morem nehati opozarjati na površnost in slabo opravljeno delo, pa čeprav mi mož stalno govori, da bo nekega dne že sama ugotovila, da njeni dosežki kličejo po izboljšavi. Glede na vse doslej doživeto se mi pač zdi, da se samo od sebe ne zgodi nič in da ti mora kdaj pa kdaj nekdo malo zatežiti, da stopiš korak naprej.

Vir: Jana
Značke: učenje, petje, sesanje