Počila se je na sedež poleg mene in se potopila v svoj svet. »Kako je bilo v šoli?« sem jo vprašala in mi je na kratko odgovorila: »V redu.« »Je bilo kaj težav?« sem drezala vanjo, čeprav sem vedela, da je zaman in da potrebuje nekaj časa, da se preklopi v drug svet.
Vozili sva se tako nekaj minut, ne da bi katera od naju rekla eno samo besedo, in moram reči, da mi ni bilo čisto prav. Potem pa se je le obrnila proti meni, na obrazu ji je žarel en tak krasen nasmeh, in rekla: »A veš, da nas je v šoli obiskal Miklavž.« »Čisto res?« sem se čudila in mi je pri tem kar malo vleklo na smeh. »Ja,« je žlobudrala naprej, »obiskal nas je čisto pravi Miklavž.«
Blagor tebi, sem si mislila, da pri dvanajstih še verjameš v pravljične like. Kaj bi jaz dala za to, da ne bi bila tako zelo trdno na zemlji in bi se znala kdaj pa kdaj preklopiti v pravljični svet. »In kmalu bosta prišla še Božiček in Dedek Mraz,« je razpredala naprej o novoletnih likih in sem pomislila, da to še predobro vem, ker si že nekaj časa belim glavo s tem, s čim jo bosta obdarila.
In ko sva že tako klepetali o možeh, ki v teh prednovoletnih dneh prihajajo v goste, sem jo vprašala, kaj naj ji prineseta v dar. »Živega konja,« je izstrelila kot iz topa in me s tem spravila s tira, saj je to ena od dveh želja, ki sta se ponavljali iz leta v leto. Potem je pred dvema letoma dobila »v dar« živega dojenčka in ji je tako na seznamu ostal le še konj.
»Saj veš, da v stanovanju ne moremo imeti konja,« sem začela predavati kot že ničkolikokrat pred tem, pa mi je pojasnila, da to res ni neki velik problem, da se bomo že nekako dogovorili. »Si želiš še kaj drugega?« sem skušala preusmeriti njeno pozornost drugam, in je začela: »Ja, želim si dojenčka.« Opomnila sem jo, da ga že ima, pa me je popravila: »Pa ne Nejca, takega za igrat.« Začela sem ji razlagati o tem, da je stara dvanajst let in da si vendar ne more želeti takšne igrače. »In zdravniško torbo, da bom lahko zdravila,« je dodala na to.
Pustila sem jo, da je klepetala, ker sem vedela, da so moja pojasnila zaman. Me je pa kar malo stisnilo pri duši, kakšne hecne želje ima moj dvanajstletni otrok. Ne morem ji kupovati daril, ki smo ji jih kupovali že pred petimi leti ali še prej, mi je govoril razum, prevelika je že za to, srce pa mi je vpilo, da je pač tiste vrste otrok, ki ne bo nikoli povsem odrasel, in je zato čisto prav, da dobi, kar si želi.
»Taka pač je ta naša Hana,« je moj dvom komentiral mož in s tem je bila zadeva zanj urejena. Zame pa še zdaleč ne. »Kaj pa praviš na kakšno dobro knjigo?« sem vrtala vanjo, pa me je odločno zavrnila, da jih ima že cel kup in da si res ne želi še ene več.
Tu se je najin pogovor končal, nekaj zato, ker mala ni imela nobenih želja več, nekaj pa zato, ker tudi meni ni bilo več do tovrstnega klepetanja.
To, da moj otrok nima tako rekoč nobenih želja, ne takih, ki bi se mi zdele primerne, ne onih, ki bi me spravljale v obup, me je malce težilo že od nekdaj. Pa ne zato, ker bi se zaradi tega morala sama odločati o tem, kaj bo razveselilo mojo hčer, ampak preprosto zato, ker se mi je vedno zdelo grozno, da si človek ničesar ne želi. In to njeno pomanjkanje želja sploh ni povezano s tem, da ima veliko, zelo verjetno preveč vsega, gre bolj za to, da jo je downov sindrom očitno oropal tudi za idejo, da si lahko nekaj želi.
Medtem ko so se moje prijateljice že od nekdaj pritoževale, da s svojimi otroki ne morejo v trgovino, ker hočejo mulci imeti čisto vse, kar vidijo na policah, sem lahko jaz že od nekdaj s Hano mirno šla v katero koli, ne da bi se mi mala enkrat samkrat tako zelo zapičila v kakšno stvar, da bi se zapletli v prepir. Čisto nič materialnega ali nematerialnega do sedaj nanjo ni naredilo takšnega vtisa, da bi se mi vrgla po tleh in skušala z jokom izsiliti želeno.
Ne spomnim se, da bi si kadarkoli karkoli močno želela. Razen konja, seveda, ki pa se ga pravzaprav boji in si ga je po mojem vbila v glavo, ker je malo preveč gledala Piko Nogavičko.
Sploh ne vem, ali sem to pot znala spraviti na papir vse tisto, kar čutim, ko mi ni treba delati selekcije med Haninimi željami, tako kot morajo to početi druge mame, in najbrž se komu zdi, da bi morala biti celo srečna zaradi tega. Pa pač nisem, ker se mi zdi, da so prav želje tiste, ki nas v življenju vlečejo naprej. Pa četudi so zgolj materialne in čeprav se bo tako razmišljanje komu zdelo naravnost grozno.

Vir: Jana
Značke: želja, Pika Nogavička, Božiček, Dedek Mraz, Miklavž, pričakovanje