Komaj smo našli lokal, v katerem ni pihalo iz vseh mogočih klim, pa tudi mize so bile dovolj narazen, da smo lahko ob našo stlačili voziček s spečim Nejcem. Tudi natakarji niso dajali vtisa, da nam bodo izpred nosa pobirali krožnike, kakor hitro na njih ne bo več kot en grižljaj, zato smo se zedinili, da je zadeva dovolj prijetna, da bomo vrgli sidro kar tam.
Ravno smo uspeli Hani dopovedati, da se s prijateljico nismo videli že nekaj let in si imamo zato povedati zelo veliko, ter je pristala na to, da bo to pot za spremembo tiho in se ne bo vtikala v zadeve odraslih, ko se je pojavila gruča starejših žensk.
Čeprav jih ni nihče povabil, so se ustavile točno ob naši mizi, prijazno so po angleško rekle dober dan in Hana jim je navdušeno odgovorila. Potem so nekaj trenutkov kar stale tam brez besed, ogledovale so si nas in nekaj šepetale med seboj in v tistem trenutku se mi je že prižgala rdeča lučka, da se bo zgodilo nekaj, kar mi ne bo všeč.
»Koliko si pa stara?« je ena v angleščini ustrelila proti moji hčerki in ji je ta vsa vesela v svoji polomljeni angleščini pojasnila, da jih je ravnokar dopolnila dvanajst. Zanimivo, zanimivo, je ženska kimala sama pri sebi, nato pa slišano prenesla naprej. Dodala je še nekaj, česar na srečo ali pa žal nisem slišala, nato pa so vse tiste tetke, ki so zaradi naše Hane zablokirale prehod, začele odobravajoče kimati.
»Tudi jaz imam doma takšno punčko,« se je ženska obrnila proti meni in sem, da bi prikrila zadrego, ta stavek v slovenščini posredovala Hani. In je ta moja radovedna hči seveda takoj želela vedeti, koliko je stara ta njena punčka, pa kako ji je ime. Izkazalo se je, da jih ima punčka na grbi že dvainpetdeset, njenega imena pa se ne spomnim več. »Vaša pa dvanajst,« je ženska nadaljevala pogovor z mano, čeprav sem bila očitno nepripravljena na dialog, »zdajle se pravo veselje šele začenja.«
In mi je, ne da bi jo prosila za to, začela razlagati, kako naporno obdobje je puberteta, pri vseh otrocih, pri naših pa še toliko bolj. Govorila je in govorila, a sploh ne vem, o čem, ker sem se dobesedno izklopila in zgolj čakala, kdaj bo ponehal tisti slap besed.
Ko se mi je zdelo, da je končala, sem se ji nič kaj prijazno zahvalila za nasvete, potem pa s prijatelji nadaljevala pogovor v slovenskem jeziku. Zelo nevljudno, vem, a tisti hip se nisem spomnila nobenega drugega načina, da jo spravim proč.
Nekaj časa je tista ženska horda še stala tam ob naši mizi, čutila sem jo, videla in slišala pa prav nič, nekaj so govorile med seboj, a mi je bilo čisto vseeno za to.
»To pa ni bilo preveč lepo,« je dogodek komentiral mož, ki ga je gospa pustila pri miru in se je lahko delal, kot da vse skupaj ni njegova stvar, in sem skrušeno priznala, da vem, da bi lahko reagirala tudi drugače, a nisem imela moči za to. Preprosto nisem hotela slišati, kaj vse nas še čaka s tole našo Hano, ker sem bila ravno tiste dni, ki smo jih preživljali na tujem, zaradi njenega neprimernega obnašanja tako zelo besna nanjo, da bi jo lahko čisto brez slabe vesti utopila v žlici vode.
Da imam dovolj dela s tem, kar se mi dogaja v tem trenutku, sem razložila svojemu možu, in da si tudi približno ne želim vedeti, kaj vse me še lahko doleti. In to ne enkrat v daljni prihodnosti, ampak že zelo kmalu, ker puberteta že zelo trka na naša vrata, z njo pa zapleti vseh sort.
Ljudje z downovim sindromom so kljub svoji nepopolni genetski sliki namreč zelo normalni ljudje, mogoče še celo malo preveč, všeč so jim osebki nasprotnega spola, tako kot večini od nas, še kako radi imajo ljubezen, pa dvorjenje in vse drugo, kar sodi k temu za zdaj še prepovedanemu sadežu. Le zavor nimajo tako kot mi, ki bi jim dale vedeti, kdaj je pozornosti preveč in bo tisti, ki je je deležen, v zadregi. In če k temu dodam še eno zoprno lastnost, ki jo striček Down tudi nosi s seboj, da se namreč znajo dobesedno nalepiti na človeka, ki jim je všeč, in jih je potem težko spraviti stran, si lahko predstavljate, zakaj ne želim slišati čisto vsega. Zakaj se včasih dam na off in kakšno reč namerno preslišim. Čisto nič mi ne bo prihranjeno, to vem, tudi če se bom občasno delala gluho, a bom že slišala, ko bo prišel čas za to.

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, zadrega, puberteta, nagon