»Draga Branka, danes si bila videti tako obupano, neka mešanica razočaranja, jeze, žalosti … No, morda je bilo tako videti zaradi svetlobe na hodniku.«
Tole zaskrbljeno telefonsko sporočilo sem dobila oni dan, kmalu po tem, ko sem na šolskem hodniku doživela in preživela pogovor s Hanino razredničarko. Opis dobre znanke najbrž ni bil daleč od resnice, ker me je med tistim klepetom res napadel cel spekter čustev, ki jih lahko doživiš, ko ti nekdo govori o tvojem otroku. Obiskala me je jeza, zatem je sledilo malo sramu, popadla sta me tudi bes in neka čudna vdanost v usodo, nato pa se je od nekod prikradel tisti materinski nagon, da moram ne glede na vse zaščititi svojega mladiča.
Začelo se je dokaj nedolžno. Z razredničarko sva se prav prijazno pozdravili in si narahlo pokimali z glavo, obe utrujeni od dneva, ki je bil zaradi nizkega pritiska in megle že sam po sebi težak. Potem je ona okarala otroke, ki so posedali po hodniku, namesto da bi v razredu delali naloge, jaz pa sem iz dolgčasa brskala po telefonu in čakala svojo hčer, ki se ji čisto nikoli ne mudi domov.
Ko je opravila z otroki, se je ženska napotila k meni in jaz sem prijazno pokazala na stol, češ sedite malo in si odpočijte, ker se vam na obrazu poznajo napori tega dne. In ko je že sedela tam ob meni, sem tako mimogrede vprašala, kako kaj moja hči, in dodala, da upam, da v redu, glede na to, da je doma prav krotka in prijazna ter je fino sodelovati z njo.
Rahlo v zadregi je pogledala proč in izjavila, da je vesela, da smo doma zadovoljni z njo, in če bi hotela, bi lahko ostali pri tej pripombi ter bi mi dan še naprej kazila zgolj megla. A se mi je zdelo, da za tistim stavkom tiči še nekaj več, zato sem jo izzvala, naj še ona pove, kako je zadovoljna z mojim otrokom. »No ja,« je rekla, »nočem tožiti.« In vem, da je to res, ker moram vse lumparije svoje hčerke dobesedno izvleči iz nje, saj se ji zdi, da ni nobene potrebe, da vem za vsak njen korak.
»Kar povejte mi,« sem vztrajala, čeprav se mi je že zdelo, da mi bo žal in da mi ne bo všeč tisto, kar bo prišlo iz njenih ust.
Pa je začela pripovedovati. O tem, kako se moja hči vede do sošolcev, pa kako se vtika v stvari, ki se je sploh ne tičejo, kako nenehno nekaj komentira in rine v ljudi, ki jih sploh ne pozna, pa take reči, ki, milo rečeno, pač sodijo k downu. Sedela sem in poslušala in zdelo se mi je, da govori o nekem drugem otroku, da to ni moja hči, a sem hkrati vedela, da mala presneto dobro ve, do kod seže moj rajon, in je, kadar me ni, resnično neki drug otrok. Mogoče tak, kot je v svojem bistvu, tak, kakršen je bil, preden ga je stroga mama vzela na prevzgojo.
Drobnih lumparij in zapletov kar ni hotelo biti konec, da me je že začel oblivati pot, a sem kar sedela in vrtala vanjo, da bi izvedela še več. Zato, sem ji rekla, da bom lahko doma govorila z njo in ji skušala dopovedati, kaj vse lahko to potegne za seboj.
Dobesedno odvlekla sem se domov, kot bi mi ta pogovor spil še zadnjo energijo, in čeprav sem si prisegla, da bom s pametovanjem ter pranjem glave počakala do doma, si nisem mogla kaj, da Hane ne bi okregala že v avtu. Zanikala je vse, kar sem ji servirala pod nos, rekla, da o tem ne ve nič, jaz pa sem še kar naštevala, kaj sem slišala tam na hodniku, čeprav sem čutila, da pridiga ne pomaga čisto nič. Da se mali fučka za vse, kar ji govorim.
Doma jih je slišala še od svojega oboževanega očeta, kar je zanjo veliko hujša reč, kot če jaz tri ure skupaj tulim nanjo, in mislim, da bo zdaj vsaj nekaj časa mir. Da se bo držala dogovorov in pravil. Potem se bomo spopadli z novo rundo.
Ko sem prijateljici pripovedovala o tem, kako zelo me teži, da moram kar naprej poslušati o njenih drobnih lumparijah in nesporazumih, ki se jih ona še zaveda ne, mi je rekla, naj jih pač ne. Poslušam namreč. Kje pa piše, je rekla, da moraš vedeti čisto vse. Saj tudi drugim mamam ne povejo vsega. Da želim vedeti, sem ji razložila, ker lahko le tako svoji hčerki pomagam urejati odnose z vrstniki, saj se sama mimogrede izgubi v njih.
Ne samo da želim, mislim, da moram vedeti, kaj vse se dogaja z njo in kaj počne, če sem jo tako drugačno že poslala v ta kruti beli svet, še vedno precej nepripravljen na ljudi njene sorte. Moram stati za njo, pa čeprav sem potem, ko skušam slediti njenemu koraku, videti tako, da bi me moja draga Tina najraje objela.

Vir: Jana
Značke: šola, drugačnost, vrstniki, odnosi