Prehodila sem že vso gmajno, pa v košari še kar ni bilo nič. Nekaj ubogih lisičk se je vozilo po njej in me navdajalo z upanjem, da je na tistem strmem hribu vendarle še kaj gob. Počasi mi je začelo zmanjkovati volje, ker pohajkovanje po hosti brez rezultata ni niti malo zabavno.
Potem pa sem ga zagledala. Čisto sam samcat je stal tam pod smreko, kot bi mi hotel reči, no, pa si le prišla. Sem te čakal, da prideš tod okrog.
Zakadila sem se proti njemu in v rokah vihtela nož, da ga nemudoma spravim ob življenje. A mi je nekaj reklo ne, pusti ga še malo živeti, naglej se ga in uživaj v njegovi lepoti. Sedla sem torej poleg njega in se zazrla v njegov čudoviti rjavi klobuk. Kako si lep, sem ga naglas pohvalila, ozirajoč se pri tem naokrog, da ne bi kdo slišal, da se pogovarjam z gobo.
Povedala sem temu jurčku, da sem se to poletje skorajda vsak konec tedna preganjala po tem gozdu, da sem si očistila misli in spočila srce, in da je bil moj gostitelj doslej zmeraj zelo odprtih rok. Da je bila košara vedno bolj ali manj polna ter da se mi je to do zdaj zdela najbolj normalna stvar. Da sem se čisto vsakega njegovega prijatelja na začetku sicer silno razveselila, a da jih je bilo potem preveč in sem jih že kar avtomatično ter brez pravega veselja dajala v košaro. Brez navdušenja, zato ker so mi pač prekrižali pot.
Vse živo sem razložila tistemu lepemu rjavemu jurčku, potem pa me je zaradi vlažne zemlje začelo malce zebsti v rit, pa sem vzela nož in ga prikrajšala za življenje. Nisem ga položila v košaro, ampak sem ga obdržala v rokah, nosila sem ga kot lovoriko, ko sem se podala naprej v gozd. Eden, edini in zato oboževan.
Tisti gobji lepotec je tisti dan res ostal edini. Našla nisem niti enega več. Bil je pač konec sezone. Košara je ostala skorajda prazna in če bi dejansko stanje primerjala s tem, kako polna je bila prejšnje dni, bi me kaj lahko popadla žalost zaradi slabe bere. Pa me ni. Še celo nasprotno. Ko sem se vračala v dolino, sem bila veliko boljše volje in bolj zadovoljna kot takrat, ko je bila košara polna gob. Tisti hip, ko sem odhajala iz gozda, mi še ni bilo čisto jasno, zakaj.
Potem pa sem na poti domov začela razmišljati o tem enem in edinem jurčku pa o tem, kako zelo sem ga vesela. In sem v nekem trenutku dojela, da ta gobja situacija ni prav nič drugačna, kot so druge situacije v življenju. Da tudi izven gozda ne znamo ceniti stvari, ki jih imamo v izobilju ali pa vsaj dovolj, da se nam ni treba prav zelo truditi zanje.
Ne znamo ceniti vode, na primer, ker samo odpremo pipo in iz nje priteče čista pitna voda. Toliko je imamo, da z njo popolnoma brez pomisleka in slabe vesti čistimo naše straniščne školjke in se pri tem sploh ne zavedamo, da bi nekateri ubijali za vsaj kakšen kozarček tega bogastva. Ne znamo ceniti čistega zraka, ki ga dihamo, tega, da nam ni treba nositi zaščitnih mask, da bi se ubranili pred smogom. Tudi se ne zavedamo prav dobro, kakšno srečo imamo, da nimamo vojne, pa tega, da so nam ne glede na to, od kod prihajamo, skorajda vsem še vedno odprte poti do znanja.
Ker sem mama otroka s posebnimi potrebami, mogoče bolje vidim tudi to, da mnogi ne znajo ceniti tega, da imajo sposobnosti, da lahko izkoristijo vse to, kar se jim ponuja in kar lahko že z malo truda obrnejo sebi v prid. Moja hči tega namreč ne zmore, ker nima dovolj potenciala za dosežke, ki bi v družbi kaj veljali. A nas mogoče prav zato, ker pri njej ni nič samoumevno in jo moramo vsega naučiti, navdušuje z vsem, kar ji uspe doseči. Vsak dan znova nas uči ceniti male stvari in male količine.
Medtem ko mi je po tisti gobji epizodi postalo še bolj jasno, da količina pri vseh naših »zemeljskih« stvareh slabo vpliva na ceno in tudi na našo oceno, me je presunilo zadnjič, ko sem v Obrazih prebrala pogovor z dopisnico nacionalne televizije Karmen W. Švegl, v katerem je o svojem delu na Bližnjem vzhodu med drugim povedala tole: »Če vidiš enega mrtvega človeka, te presune. Če jih vidiš naenkrat sto, poln tovornjak trupel, se vse nekako razvrednoti …«
Še en dokaz več, da količina sploh ni tako zelo zanemarljiva kategorija, kot se nam mogoče zdi, in da je včasih manj pravzaprav več. Ali pa več kot dovolj, da ostanemo na trdnih tleh.

Vir: Jana
Značke: goba, Karmen Švegl, realnost, količina