Leta 1979 je Ellen Langer z univerze v Harvardu s svojimi študenti izvedla poskus, ki je bil za tiste čase precej neobičajen. Zbrala je skupino moških, starejših od 75 let, in jih za teden dni preselila v skupno bivališče, tam pa pripravila vse potrebno za to, da so se počutili, kot da se je čas zavrtel za dvajset let nazaj in so se vrnili v leto 1959. Čeprav so v njihovem običajnem življenju zanje prej skrbeli drugi, so bili zdaj za teden dni prisiljeni skrbeti sami zase.
Teden dni, ki so jih preživeli skupaj, so ti starostniki živeli v odmaknjenem okolju, popolnem posnetku tistega iz leta 1959: brali so dnevne časopise iz tistega časa, gledali televizijska poročila in filme izpred 20 let, jedli hrano blagovnih znamk, ki so jih na trgovinskih policah prodajali tistega daljnega leta, in se o vsem tem pogovarjali v sedanjiku. Glavni namen eksperimenta je bil ugotoviti, na kakšen način bo na njihovo telo vplival njihov um. Ali bodo ljudje, ki mislijo, da so 20 let mlajši, kot so v resnici, tudi v resnici postali mlajši? Bo telo sledilo umu ali se mu bo uprlo?
Sodelujočim v poskusu je bilo poleg tega ves čas jasno, da so povsem samostojni, da morajo skrbeti sami zase in da z njimi nihče ne bo ravnal kot z odvisnimi od zunanje pomoči. Sami so se umivali, si kuhali in prali ter sami hodili na sprehode, tako kot so to počeli, ko so bili 20 let mlajši. Na ta način je Langerjevi uspelo, da so bili že drugi dan vsi vključeni v dnevne aktivnosti in se je takoj začelo spreminjati njihovo temeljno prepričanje o tem, česa vsega so v svoji starosti še zmožni.
Že po nekaj dneh so se njihove dnevne navade spremenile, postali so bolj spontani, bolj radovedni in pripravljeni samostojno poskušati nove stvari. Nekaterim se je zdelo, da postajajo otročji, znanstvenica pa je bila prepričana, da so napredovali – tako kot je pričakovala.
Po enem tednu drugačnega življenja so ponovno testirali njihove telesne sposobnosti in rezultati so bili več kot presenetljivi: njihovi sklepi so postali gibljivejši kot pred eksperimentom, nekateri so se otresli simptomov artritisa, hodili so hitreje, se držali bolj pokončno, njihov krvni pritisk se je znižal, kognitivne sposobnosti so se izboljšale šestim od desetih, mnogim sta se malenkostno popravila celo vid in sluh. Eden od njih je odvrgel palico, s katero si je prej pomagal pri hoji.
To je bil za Langerjevo dokaz, da način, na katerega razmišljamo, neposredno vpliva na naše telo. Če nekdo trdno verjame, da starost pomeni bolezen, nemoč in odvisnost od drugih, se bo tako tudi obnašal, s tem pa se bo verjetnost, da bo zbolel, postal nemočen in odvisen, občutno povečala. In obratno, kdor ne glede na častitljiva leta ostaja mladosten ter tako tudi razmišlja in živi, ima več možnosti, da mu bo telo sledilo.
Osupljivi rezultati tega eksperimenta so v naslednjih letih sprožili celo vrsto novih raziskav o tesni povezavi med umom in telesom, mnoge potekajo še danes. In nekatere so pokazale, da velik delež ljudi živi približno tako dolgo, kot pričakuje, da bo živel.
Ko sem možu pripovedovala o tem poskusu, ki je name naredil kar velik vtis, nanj pa sem naletela pri svojem uredniškem delu, je najprej rekel, da ne verjame, da je to lahko res. Ker če bi bilo, bi njemu takrat, ko je Hani pogosto bral pravljice in se z njo izgubljal v svetu pravljičnih junakov, morali ponovno pognati lasje. Počutil se je namreč mlajšega, kot je bil v resnici.
Potem ko je odložil šalo na stran in bil pripravljen na resen pogovor, se je strinjal z menoj, da res ni nepomembno, kako razmišljamo. Da lahko to, kar nosimo v glavi, še kako vpliva na naše telo in da lahko zato veliko naredimo zase že s tem, da se naravnamo na pozitivne frekvence. Pa četudi je to včasih neskončno težko in se zdi, da utrujeno telo tako zelo obvladuje celotno sceno, da je tam zgoraj v glavi nemogoče karkoli spremeniti. A kljub temu je mogoče reprogramirati glavo in s tem tudi počutje telesa. Sem poskusila in res deluje.

Vir: Jana
Značke: starost, poskus, življenje, mladost