Ko sem prišla prvič, je bilo vse lepo in prav. Gospe, ki me je sprejela, je na obrazu počival tak spokojen nasmešek in takoj mi je bila pripravljena priskočiti na pomoč. Skupaj sva znosili stvari iz avta, pogledali, kaj vse se skriva v škatlah, potem pa še malce poklepetali o izkušnjah z avtodomarskim življenjem, katerega zaključek je povzročil, da se nam je doma nabral kup odvečnih stvari. Bila je prijetna izkušnja in kar žal mi je bilo, da se nisem že kdaj prej ustavila v tem skladišču, v katerem zbirajo stvari za ljudi, ki potrebujejo pomoč.
Tako rekoč vsak dan se na poti iz Hanine šole vozim mimo njega, a sem bila doslej raje podpornica drugih dobrodelnih organizacij. Še najraje vse tisto, česar ne potrebujemo več, odpeljem v ambulanto za ljudi brez zavarovanja, načrtno, pravzaprav, zato da me sprehod po tistih prenapolnjenih hodnikih opomni, da sem lahko že jutri tudi jaz tam. Veliko je namreč tam ljudi, ki so bili še pred meseci tako kot jaz darovalci, potem pa se je obrnilo tako, da so se znašli med tistimi, ki so jim nekoč ponujali pomoč. In dobro je vedeti, da nobeden od nas ni nedotakljiv.
Ampak zadnjič, ko sem imela poln prtljažnik krame in sem mislila samo na to, kaj bi naredila, da bi bil čim prej prazen, sem se odločila, da se ustavim tam pod gradom. In ni mi bilo žal. Celo navdušila me je tista gospa, polna energije, ki je ob pogledu na moje lonce rekla: »Tole bom pa dala mojim pelikanovcem.« In sem, ko sem prišla domov, šla takoj preverit, kaj ta Pelikan sploh je, ter ugotovila, da gre za zavod za socialnovarstveno, preventivno, vzgojno-izobraževalno in zdravstveno delo, pod njegovim okriljem pa deluje tudi materinski dom. Moji lonci, žlice, cedila in vse drugo ne bi mogli iti v bolj prave roke, sem si mislila in si obljubila, da se v to skladišče zagotovo še vrnem.
Kmalu za tem se mi je zgodilo jesensko čiščenje, kaj pa vem, kaj mi je bilo, da sem se vrgla na omare in iz njih zmetala vse, česar ne nosimo vsak dan. Čeden kup oblek se je nabral, pa nekaj posteljnine in še odeja. Pravzaprav sem svoje omare izpraznila tako, da je mož komentiral, da ima občutek, da sem se izselila.
Potem sem vso tisto kramo kakšen teden vozila s seboj, preden sem našla čas, da sem se na poti iz šole spet ustavila v skladišču. Malo pred mano je prispel stari novinarski znanec, tudi s kupom vrečk, in potem sva skupaj znosila v skladišče vse tisto, česar ne potrebujeva več, nekomu v stiski pa bo mogoče prišlo prav.
Do kolega je bila ženska za pultom zelo prijazna, jaz pa ji, kaj vem, zakaj, nisem bila preveč všeč. Izpulila mi je tiste vreče iz rok, kot da bi ji jih kdaj ukradla in jim jih moram nujno vrniti, in ko sem ji želela razložiti, kaj je v kateri od njih, me je zavrnila, da bodo s kolegicami že same pogledale. Močno me je imelo, da bi vse, kar sem prinesla, vzela nazaj pa da bi ji povedala, da take zoprnije, kot je ona, ne bi smele delati z ljudmi. Ker če je bila tako zelo osorna do mene, si ne znam predstavljati, kakšna je šele do tistih, ki potrebujejo pomoč.
Hvala bogu mi je uspelo ostati tiho, a sem se odločila, da v to skladišče ne prinesem čisto nič več. Zaradi te ženske, ki je bila tako zelo neprijazna.
Niti slučajno ne pričakujem, da se mi bo kdo klanjal, ker sem nekomu pripravljena odstopiti stvari, ki jih ne potrebujem več, vseeno pa se mi zdi, da bi lahko tisti, ki pride v stik z menoj, cenil to, da sem se potrudila vse oprati in pripeljati tja ter nisem vsega skupaj raje vrgla proč, kot to počnejo nekateri. Nič ne bi imela proti, če bi mi ženska rekla hvala.
To, da tisti, ki sprejemajo humanitarno pomoč, pogosto ne poznajo te besede, sem opazila že takrat, ko sem v pravoslavni cerkvi pomagala pakirati stvari za poplavljene na jugu. Le redko kdo, ki je sprejel pomoč za uboge, se je zahvalil. V imenu tistih, ki jim je bila namenjena pomoč, ne v svojem. Že takrat se mi to ni zdelo prav, tokrat pa me je pogrelo do te mere, da sem začela pisati te vrstice že na poti domov.
Kaj sem želela povedati s tem pisanjem? Da je tako zelo veliko stvari odvisnih od ljudi, ki nam prekrižajo na pot. To, na primer, ali nas bodo z nasmehom in dobro voljo pridobili na svojo stran in nas tam obdržali za vedno. Ali pa nas s slabo voljo in negativno energijo odgnali proč. In to ne samo na vratih skladišča s humanitarno pomočjo.

Vir: Jana
Značke: humanitarna pomoč, prijaznost, energija