Kaj če bi si olupila jabolko in si ga narezala na krhlje, sem se spomnila, ko sem pisala tole kolumno. Ah, ne da se mi, sem si odgovorila isti hip, pravzaprav še preden se je misel lahko dobro usedla. Če bi me Hana prosila, naj to naredim zanjo, bi takoj vstala in ustregla njeni želji, presrečna, da je po desetletnem obdobju, ko se je zgolj ob omembi kateregakoli sadja z gnusom obrnila proč, končno napočil čas, ko je pripravljena jesti tudi to. A sem kljub temu še naprej sedela pred računalnikom in cedila sline.
Potem sem si rekla, da je tega dovolj, da ni normalno, da drugim privoščim vse, sebi pa tako rekoč nič, in sem vstala ter se odmajala v kuhinjo. Olupila sem si jabolko in ga narezala na krhlje, prav tako, kot je v času mojega otroštva to počela mama in kakor zdaj jaz jabolka serviram svoji hčeri. Zdaj, ko to pišem, se zraven prav nemarno bašem z jabolkom in z zapacanimi prsti tacam po tipkovnici, da bo mož spet dobil živčni zlom ob pogledu nanjo.
Nerada priznam, da to pot ni bilo prvič, da sem skušala preslišati svojo željo in da sem strašno ponosna na to, da sem na koncu le dvignila rit in naredila nekaj zase. Pa četudi je šlo zgolj za to, da sem si postregla z jabolkom. Kajti običajno ne ravnam tako. Navadno se kar na takoj utišam, prepričam se, da si tega, po čemer cedim sline, pravzaprav sploh ne želim in da bom lahko čisto mirno preživela tudi brez tega.
Naj povem, da nimam prav zelo velikih zadržkov, ko je treba vreči v nakupovalno košaro kakšno majico ali čevlje zase, pri teh rečeh, se mi zdi, ne delam tako zelo proti sebi, čeprav je tudi tu pravzaprav tako, da dosti lažje in hitreje sežem v denarnico, kadar je treba kaj kupiti otrokoma ali možu. Še tam njim privoščim več in lažje kakor sebi.
Kako zelo čudno delujejo ti moji možgani, sem tuhtala oni dan, ko sva se s prijateljico preganjali po gozdu in nabirali gobe. Za vsakega jurčka, ki mi je prekrižal pot, sem natančno vedela, kje bo končal svoje tuzemsko življenje. In niti eden po tistih načrtih ni imel namena pristati na mojem krožniku. Razmišljala sem o tem, kako bom kakšnega podarila prijateljici, ki je silno nora na gobe, pa da jih bom nekaj obesila na kljuko ene druge, ki ji gredo gobe prav tako v slast, a se sama le redko odpravi v hosto, nekaj sem jih namenila svoji sestri, nekaj sosedi in tako dalje.
Ko sva se s prijateljico zadovoljni vračali domov, ponosni na obilno gobjo bero, sem ji tako mimogrede omenila, da bom vse, kar je v moji košari, razdelila med meni ljube ljudi, in mi je priznala, da ima ona enako težavo. Da tudi ona vedno najprej pomisli na druge in šele nato nase. In da se ji to pravzaprav sploh ne zdi problem, ker jo to, da lahko z nečim razveseli druge, razveseli mnogo bolj, kot če bi to isto reč privoščila sebi. Kar nekako lažje mi je bilo, ko sem slišala, da še nekdo drug pestuje enake misli in da nisem edina, ki druge postavlja pred sebe.
Potem sem ji povedala, da sem prav o tem, da se mi drugi vedno smilijo bolj, kot se jaz smilim sama sebi, govorila z enim od priznanih terapevtov. Da sem mu povedala, da možu vedno pulim vrečke iz rok, ker se mi zdi, da si je naložil pretežko breme in da ko to počnem, natančno vem, da je to isto breme veliko pretežko zame in me bo po tem, ko ga bom privlekla po tistih naših sto desetih stopnicah, še dva dni bolela hrbtenica. Pa da skušam doma podpirati vse vogale, ker se mi zdi, da je mož že tako preveč obremenjen v službi, pri tem pa pozabljam, da imam tudi jaz čisto pravo službo, pa četudi ne hodim delat v pisarno. Da skratka vedno vidim, kdaj nekdo drug dela preveč ali ima nečesa premalo, medtem ko o sebi nikoli ne razmišljam tako.
»Draga Branka,« mi je rekel ta pametni mož, »to, kar mi govorite, jasno kaže na to, da premalo cenite sami sebe.« Da to pač ni res, sem mu zagotovila, da samo rada razveseljujem druge in da se mi zdi, da imam kar dobro mnenje o sebi. Zmajeval je z glavo in trdil, da vse to, kar mu pripovedujem, kaže na to, da imam resen problem z ocenjevanjem same sebe in da bi se morala imeti rada malo bolj. Obljubila sem mu, da bom razmislila o tem, kar mi pripoveduje, in nekje globoko v sebi poiskala vzroke za svoje ravnanje. Da se bom skušala sem in tja objeti, pocrkljati, razvajati … Pa čeprav se mi še vedno zdi, da imam vsega tega dovolj.

Vir: Jana
Značke: samopodoba, objem, privoščiti, gobe